Pozabila ga je v našem avtu, ko smo se vračali s Sinjega vrha. Seveda ga zdaj peljemo kilometre in kilometre, na tisti sprehod in ker je kamnit, njegova rast ne bo opazno stagnirala, saj hrane noče ;-)) Lepo skrbim zanj, predvsem v mislih. In mi nadomešča lastnega neizdelanega lovilca navdiha;-))