Nekje vmes avtor Zalka

Prazen prostor med, v pesmi Nekje vmes, ki ga naredi življenje in ki se občasno zasede s tabo in mano, je neskončno polje hrepenenja. Ki, tudi če se nam zdi, da se tu in tam izpolni, ostaja prazno in v resnici vzpodbuja samo – nastanek te pesmi. To je ves njegov smisel, kajti če bi bilo drugače, bi vanj trajno vstopila ti in jaz, izničila in ugasila hrepenenje ter – postopoma ustvarjala nove vmesne prostore brez tebe in mene, zgolj za – hrepenenja.
Da je temu res tako, priča konec te pesmi, ki je nepovedana pesem...!!!

Realnost občasnih prihodov v virtualni svet (hrepenenja), je bičana z vsakdanjimi banalnostmi, kot je seveda tudi, ali predvsem oblačenje za zunanji svet. Ker ko gremo sem, nazaj, k realnemu sebi, v pravi, kruti svet, ne moremo biti goli in ranljivi! Treba se je skriti v vsakdanjo nevidnost, sivost, ki jo lahko še tako zaljšamo z modnimi dodatki – njena naloga je, da nas skrije pred vsemi, ki so pozabili na hrepenenja.

Po poti proti pesmi pa vodi beseda, ki ni ne blaga in ne ostra in ki si je najbrž ne poveva na glas, kot sta si jo lahko v Raju povedala Eva in Adam, oba še gola, še pred časom, ko sta si morala s figovimi listi prikriti intimnost, ki ni nič drugega, kot prazen prostor hrepenenja med tabo in mano.
Nekje vmes je mojstrovina.