Forum

Satira: Potrebujem močo - Lea199

Pred časom sem se nasmejala ob uporabi besede močo.
Potem sem nekega dne, zelo rabila močo, v hiši daleč sredi gozda.
Ker rada pišem satire, sem se odločila, da nekaj napišem v tej smeri. Pesem je nastajala na dolgem sprehodu, napisala sem jo po spominu.
Predvsem bi vas rada nasmejala. Vem, da pesem ni dovolj dobra za objavo.
Navdih zanjo sem dobila od Lidije.

Potrebujem močo

Obisk stare hiše,
že desetletja prazne,
osamljene
sredi bukovih gozdov.

Vesela nas je.

Izza vrat
nam dahne
zatohel pozdrav.

Za velikimi
madeži plesni
skriva trpek nasmeh.

Zaviham rokave.
(Le metaforično,
imam kratke.)

Čiščenje mi gre hitro od rok.

Ostanejo samo še tla.

Pogledam v kot,
iščem,
brskam,
brez uspeha.

Kje je močo?

„Naslednjič ga prinesemo;“
reče mož.

Glasno se zasmejem.

„Kaj je tako smešnega?“

Moževe oči postajajo vse večje,
okrogle,
izbuljene.

Umirim se.
Na ustnicah mi
igra nasmeh.
(Vem, da je tako najbolje.
Kako naj pojasnim?)


Imam močo
v eni izmed pesmi.

Vzamem manjšo krpo,
spustim se na kolena
in počistim tla.
(Tako se izognem
resnim dvomom,
o dobrem stanju na mojem
umetniško navdahnjenem
podstrešju.)

Lp, Lea:))

P.S.: Upam, da sem odprla temo v pravi rubriki.
 

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
03. 09. 2010 ob 18:44
Spremenjeno:
03. 09. 2010 ob 16:44

Lea, tudi jaz sem se nasmejala. Sem pa tole temo zagledala šele danes ... Priporočam ti, da tekst napišeš v prozni obliki in ne v verzih, pa bo fino.
Morda boš kdaj še razvila iz tega, za tiste, ki ne vedo, za kaj gre, pa tale link:

http://www.pesem.si/forum.php?action=vthread&forum=3&topic=5792

LP, lidija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!