Pozdravljena, zelo se me je dotaknila tvoja Človek človeka izolira avtor Black
hope. Z malo besedami in z ritmom zarišeš vzdušje osame.
Edino konec mi je manj jasen:
Je človek, ki se spozna med bivanjem o osami
soljudi.
si mislila s tem:
Je človek, ki ga med bivanjem osamijo soljudje ali
Je človek, ki se med bivanjem spozna z osamo soljudi?
Malo razmisli, škoda bi bilo, če zadnji verz ne bi dal tej kratki
pesmi (skoraj klicu) piko na i.
Lep pesniški pozdrav,
Ana
Morda pa Hope najde čisto novo rešitev, ki bo še bližje njenemu doživljanju oz. sporočilu njene pesmi. Nisem želela sugerirati, kako naj pesem zaključi - gotovo se lahko najde še veliko različnih predlogov za zaključek. Mislim, da je super, če avtor dobro razmisli, preden se odloči, kaj in kako bo spremenil - velikokrat najde novo rešitev, ki nas preseneti.
Seveda, Ana se strinjam. Bil je le zven v ušesu. Avtorica pa seveda ima lahko čisto svoj zaključek, ki bo učinek zaključka obogatil, povečal... Pesem je pa sicer tako zelo čutno napisana, da se človek ob njej zamisli.
Presenetila si me v zvezi z zaključkom. Ne v smislu, da ne bi bil takšen, napisala si dva čudovita. Upam, da ne zameriš, odkrito sem mislila to, da človek zna izolirat človeka, nekako napisano v smislu, je človek, ki med bivanjem zna osamit sočloveka. Mi je najbolj všeč in bi popravila druga verzija, ki si jo odlično dala ven kot možnost, je človek, ki se med bivanja spozna z osamo soljudi.
Vidim, da je tudi Ivana napisala enako, je najbližje mišljenemu, ni pa konkretno na kakšen način. So tudi, smo ljudje, ki se spoznamo na svojo...
Drugo bi. Sta pa obe super. Hvala ti Ana za napisano.