Včeraj me je prešinilo, da bi to pesem lahko izgovarjala tudi mati Tereza. Mogoče bi jo moral naslovit z njenim imenom, bom še razmislil. lp, mezopotamsky
Viš, mezopotamsky, tukaj si pa dobro izplaval iz pričakovanih besednih zvez, všeč mi je ta žalost v mrtvaški rjuhi, vržena v kraško brezno!
Veljalo bi razmisliti, da pesmi ne režeš na besedice, ampak vsebino nanizaš v pomenske verze:
"Želim si biti žalost ubita, zavita v mrtvaško rjuho stisk in bede, vržena v najgloblje kraško brezno itd. "
Pač pa se mi zdi, da si s koncem pesem zaloputnil - bralec se lahko skozi naraščanje v pesmi najde v želji po neki pravičnosti itd. - potem pa ga zapahneš ven - to je rekla mati Tereza, prvoosebni subjekt ji je pa vdano pokimal. Jaz bi ta zaključek povsem izpustila - veliko več poveš s pesmijo, če pustiš odprt zaključek:
"Te vonje hočem le zase."
Ostale pesmi pa pustiva za kdaj drugič. Zdajle se z veseljem posvečam in lezem pod kožo pesmim naših udeležencev prvih živih delavnic.
Pozdravljen, Mezopotamsky, super, da si "vrnil" pesem na prvotno idejo - v bistvu je pri "piljenju" pesmi najbolj težko določiti ravno to: kje pesem škripa, kje jo je potrebno popraviti in kje že čisto dobro in suvereno deluje.
Ta nov konec pa bi jaz vseeno skrajšala, kot je bil prej (čeprav se čisto lepo rima in sliši, ampak če rečeš "le zase", z dodatkom "vse čase" nisi nič kaj novega povedal, morda dodal le ščepec patetike, ki pa je tale pesem (po mojem mnenju) ne prenese.