Legy, predvsem je pesem lepa. Od dneva rojstva pa do danes je prejela neverjetno visoko število točk. Mislim, da sodi med podčrtanke.

Škoda, da se ne vidimo v Idriji.
LP Ivana

Legy, kaj naj rečem drugega, kot da se pesem hvali sama.
Zelo je lepa, naravnost enkratna.
Tudi število točk, ki jih je zbrala, zgovorno govori o tem.

Bodi lepo!
Lp, Lea

Legy, morda bi bolj izpostavil, kaj konkretno te zanima.
Ker če gre le še za eno nategovanje (kot so se že dogajala - ne s tvoje strani) v stilu "joj-zakaj-ni-podčrtanka-ko-je-pa-tako-super", res ne bi odgovarjala. "Uredniški komentar" je zelo širok pojem. Prav tako število točk ne more biti merilo za to, ali je neka pesem za podčrtanko ali ne. Včasih se zgodi celo nasprotno. Ljudje pač - obče znano in priznano - padaj/m/o na določene stvari, ki niso nujno kakovostne s strogega gledišča, imajo pa kak drugačen čar. To velja nasploh (samo svet glasbe poglejte!) in tako marsikdaj tudi v literaturi.

Na splošno bi o pesmi Kakšne barve je tišina rekla takole. Ima dober potencial, sploh druga polovica z zaključkom vred (za zaključke si mojster, kar sem že omenila :)). Slabí pa jo to, kar sem tudi že omenjala: prenabuhlost ali prenasičenost z metaforami. Pesem je občutljiva entiteta, ki jo je včasih kar težko povezati v funkcionalno celoto. V konkretni pesmi njeno celovitost, koherenco, drobi ravno ta prenasičenost, skladanje metafore na metaforo - nazadnje imamo mnogo delčkov - ki so posamič zelo dobri! - ki pa ne omogočajo vpogleda v neko zbrano sliko. V tej povezavi zelo izstopa tudi naslov, ki ga ne čutim v skladju s pesmijo, čeprav je sam po sebi zanimiv.

Skrajnosti običajno niso preveč dobre. Na nobenem področju življenja. Tako kot me zmoti, če je pesem "suha", brez vsakega pesniškega sredstva, ozka kot enosmerna cesta, ki ne ponuja nobene sointerpretacije ali večplastnosti, me zmoti tudi, če je vsega tega preveč. Nazadnje ne veš več, kje je rdeča nit, kaj je bistvo, kje je temelj vsega skupaj. Kakšne barve je tišina? Izvemo le, da je nebogljena. Tu torej ni prave zveze. V zaključku pa je težišče celo na povsem drugi stvari, na temi. Pesem razpada kot preobložena gibanica - ko jo želiš zajeti z vsemi sloji vred, se razdrobi. Pa naj "se sliši" še tako lepo, tako metaforično bogata. Saj je! metaforično (pre)bogata - iz teh metafor bi lahko naredil tri pesmi.

Vesela bom, če boš v prihodnje bolj konkretno zastavil vprašanje.

In še enkrat, to pišem za vse: popularnost ni merilo kakovosti. To moramo sprejeti, čeprav ni prijetno, in dokler se tega ne zavemo, nas čaka še kar nekaj korakov v našem pesniškem zorenju - če si ga seveda želimo.

Lep pozdrav,
Kerstin

Kerstin,

tvoj prvi odstavek je popolnoma odveč. Nikogar ne "nategujem" in nisem vprašal zakaj pesem ni podčrtanka ali zakaj ima toliko točk. Vprašal sem za uredniški komentar ocene, to je vse. Mogoče bi moral vprašat za obrazložitve ocene, samo konkretno me ocena ne zanima, zgolj mnenje in predloge za izboljšavo.

Kar si pa lepo odgovorila v drugem odstavku - to je pa tudi to, kar me je najbolj zanimalo.

Sicer pa menim, da če se dovolj poglobiš v samo pesem, je naslov glavno lepilo za dojemanje celote in njen pomembni del. Zagotavljam ti, da pesem ni naivna in ni nastala v enem dnevu. Prav zato mi ni vseeno do nje. Upam, da razumeš.

Lea in Ivana, tudi vama hvala za vajina komentarja. :)

legy

Ni panike, Legy. Kot sem zapisala - stvari so se že dogajale, a ne s tvoje strani. Pod "nategovanje" pa je mišljeno seveda nategovanje živcev, da ne bo kakega nesporazuma. :))

V pesmi imaš tudi dva orodnika na kupu in z istim predlogom (s/z), a ne v smislu naštevanja (z občutkom krivde in s skrhanim jutrom). Pred kratkim smo imeli podoben primer in smo ga fajn razrešili, mislim, da z Leinim haikujem (ali haigo?), popravite me, če se motim. Tudi tam se je podvajal (mislim, da predlog v). Je namreč razlika, ali se podvaja zaradi naštevanja, npr.
V nočni uri,
v jutranjem soncu,
v skodelici kave
te najdem.
(Torej: povsod tam te najdem.)

ali pa če se podvaja drugače, npr.
V soncu
se mak v žitu
zlato lesketa.
(V resnici je mak le v žitu, v soncu se lesketa bi bilo sicer ok, a ker je še v žitu, deluje moteče. V takem primeru bi recimo spremenili zadevo s soncem, npr. S soncem odet ...)

Glej, Legy, ne vem sicer, kaj natanko misliš z "naivna" pesem - kakor ta pojem razumem sama, ga tej pesmi itak nisem in ne bi pripisala. Koliko časa pesem nastaja, je pač odvisno od številnih dejavnikov, in ni univerzalnega merila/pravila, da je trajanje nastanka pesmi premosorazmerno z njeno kakovostjo. So pesmi, ki jih napišemo v par minutah, je tako? In jih pilimo - par minut. In tudi obratno. Vse to je odvisno od avtorja samega, njegovega načina pisanja, časa, ki ga potrebuje za izraz, in časa, ki ga potrebuje, da pesem "odleži" in jo lahko bolj kritično prebere, itd. itd.
Verjamem, da ti ni vseeno do nje, zakaj bi ti bilo vseeno do katere koli tvoje pesmi, tudi če je nastala v par minutah? Meni že ni. Vse so naše, iz nas, in normalno je, da smo avtorji do svojih pesmi drugače razpoloženi kot bralci.

Kar se naslova tiče, sem pesem prebrala velikokrat. In danes še nekajkrat. Jaz povezave ne vidim. Morda je preveč hermetična, skrita - ali pa je pač jaz ne vidim - se zgodi. In v pesem se težko spontano poglobim (tako kot te lahko neka pesem kar odnese, saj veš), ker je zgrajena iz tolikih prispodob, kar sem že v prejšnjem postu omenjala.

No, naj dodam še konkretni pogled:

V zapredku svojega telesa
lepiš črepinje noči
na kožo nebogljene tišine.

Zunanjost - notranjost. Zapredek, kokon, je nekaj, kar te zaprede, si znotraj, izoliran. Noč in tišina sta zunanji. Vsaj tako, kakor si sledi stavčna struktura v tej kitici. Zato: kako od znotraj, iz zapredka, lahko lepiš noč na tišino, ki sta obe zunanji?
Seveda pa bi bili noč in tišina prav lahko elementa zapredka, v katerem je temno in tiho. V tem primeru pa bi moral prvi verz iti na tretje mesto:
Lepiš črepinje noči
na kožo nebogljene tišine
v zapredku svojega telesa.
Iz tega že lahko razumemo, da je tišina (in tudi noč) v zapredku.

Z občutkom krivde
s skrhanim jutrom
počešeš pramene ogledalu.
Tu bi odstranila prvi verz, z občutkom krivde. Krivdo, če jo čutiš kot pomembno, bi vnesla nekam drugam.

Odsev ti scefra
napudrane misli.

Od tu naprej je prelom, ki se ne ujema z naslovom. Mižanje in s tem tema se mi zdi, da ne utemelji barve tišine.
Morda si hotel povedati, da je tišina barve mižanja in teme? Vendar je preveč zavito.

Zamižiš.

Vendar je tema preredka,
da bi jo sploh lahko >> da bi jo sploh še lahko
še mešala s solzami. >> mešala s solzami

Drugih predlogov (za redukcijo metafor) ne morem podati, ker bi lahko nastala povsem druga/drugačna pesem. Če bi mi razložil povezavo med naslovom in pesmijo, bi verjetno šlo. Vmesni člen(i), ki bi razredčili metaforiko in osmislili naslov - to (mi) manjka.

Skratka, Legy, vedno rada odgovorim (sploh na bolj konkretna vprašanja :)), če je namen seveda iskren. Včasih se - neodvisno od avtorja - sprevrže v kritikastrstvo, zato je fajn napisati bolj konkretno, da se vidi bistvo, ki te zanima. Brez zamere in lep pozdrav,

Kerstin

Kerstin, super - hvala za to in tvoj čas. Res me ja zanimalo, kako pesem doume bralec - in kakor vidim, je očitno lahko precej vprašanj in dilem v taki obliki. No, si mi kar nekaj stvari razjasnila. Thx. :)

lep dan,

legy