Pozdravljena, Saša, všeč mi je, da takole razmišljaš o svojih pesmih in jih dodeluješ. Hvala za obvestilo. Tole
Sklonjen molk avtor
sasa strnad si malo podaljšala, kaj?
Pesem zavijaš v skrivnostne besede in kode, ki jih ni dano vsakemu razvozlati. Iz te megličavosti in skoraj čarovniške (ampak rahle) srhljivosti, iz pesmi odkodiram:
mačje oči v kanti - morale bi biti še žive, ker se svetijo, čeprav me pok in grozljivost v nadaljevanju prepričujeta v obratno;
Shubert - najbrž je to individualna metafora, ali pa gre morda za kakega od S. del (samospev?) - seveda samo ugibam, ki je povezan z mačkom, mačjim petjem, zvokom, ki sega do neba ...?
Sprašujem se, za kakšno (čigavo?) upanje gre, ko ostaja le še odmev, bega me: le kam so izginile mačje oči in zakaj nasmeh pomiri oba?
Vidiš, še vedno se sprašujem veliko reči ob pesmi, kar sploh ni slabo, ampak kot bralki mi sicer zanimivo sestavljena pesem predstavlja težavo pri razumevanju (ne trdim, da mora biti vedno vse razumljivo - in morda le meni ni, celo to dopuščam) - čeprav me besede privlačijo.
Lep pesniški pozdrav,
Ana