Metulj je zaprl svoja krila, zatisnil oči in nima moči, da bi
poletel, čeprav se mu na bližnjem travniku vabljivo nasmiha
cvetlica, ja, tako nekako se človek počuti in kot si zapisala z
bakrenim odsevom v očeh. Lepo, a otožno ...
Te je pa lepo brati, si si privoščila malo pavze in spet si tu z
lepo pesmijo.
Nasmeh tišine je zgovoren, nihče, razen akterja ga ne opazi, v grlo časa pa se izteka pesek vsake inkarnacije, odmerjen, ne ponuja več, ne manj, le to kar kdo izvoli vzeti. Nekoliko otožno rečeno, po "žensko", meni všeč, saj se ne sramujem prefinjenih čutenj, čestitke, Mateja.