Odlična poved,
ena tistih zaželjenih okoliščin, ko se človek veseli, da lahko
pesni in se mu tu in tam posreči povedati kar ga bremeni, hkrati pa
je nad težavo in pripoveduje kot da se ga ne tiče, temu rečem
Umetnina, čestitke.
prvi verz: drevesa vdihujejo naše izdihe, vračajo nam vdihe. Njihova "telesa" so "neumrljiva", so igrače, pohištvo, trami, čolni, mnogo tega, tudi papir na katerega pišem. drugi verz: "notranje drevo" koreni v podnožju trtice, se po deblu hrbtenice razveja v umu, v laseh, listih, po njem krožijo sokovi srčne biti. tretji verz: prerastejo nas, živijo dlje, dajejo plodove, senco, gnezda pticam, notranja bit naših dreves ima oči, ki zro v podzavest. četrti verz. tako kot je zrak vsem na voljo, a vsak mora dihati zase, tako vsak raste v ljubezni zase, ki, ko se vzljubi zmore ljubiti kogarkoli, "brez imena." peti verz: "Naj brsti mah ob poti," naj ljubeč baržun objame vsako skalo, deblo, zemljo, vse grobo ali rabi zaščito, da se klic kot dišeči duh "razsipa v cvetje" Milosti.