Kerstin, ne vem kaj naj ob tem rečem, vem le to , da svojih otrok nisem tako vzgajala. Menim, da ob primerni vzgoji ne bi prihajalo do takih dogodkov.

Žal teptamo še tisto malo vrednot, ki so nam ostale.

Povsem strinjam s Cerarjem, imela sem možnost v miru prebrat na e - meilu, ki mi ga je posredovala prijateljica.

Lea

Lea mi je posalala mail in sem prebrala.
Res žalostno.
Da napake oz. slaba ravnanja skušamo za vsako ceno opravičiti.
Kam bo prišel svet brez omejitev?

Danes sem hvaležna staršem, da so mi omejevali izhode, da so mi postavljali meje, čeprav se mi je takrat to zdel kriminal.
In vedno sem se jezila, zakaj 5 let mlajši ostajajo dlje zunaj kakor jaz.

Preveč hrane gre... nekam.
Žal.
Za to opravičevanje metanja hrane v zrak.
Ne vem. Ni besed.

lp S.

Mimogrede, na linku v mojem prvem postu je isto besedilo, ki kroži po mejlih (samo v lepši obliki zapisano, na mejlih so neki čudni odstavki in znakci vmes, vsaj na mojem). :)

Saj, in to je le delček celote, ki je še tem grša. Zadnjič smo se peljali za nekim avtom po naselju. Najprej je skozi zadnje levo okno priletela prazna plastenka (liter in pol), nato še skozi sprednje desno prazna vrečka čipsa ... Zadnjič smo bili ob Soči in otroka sta malo bredla po njej, pa jima je priplaval naproti ovitek lučke King ... (sin ga je pobral in mi ga prinesel). V času, ko bio-eko- in še kateri -logi opozarjajo na varstvo narave, rastlinstva, živali, prsti (!!), ko skušajo, kjer le morejo, ohranjati, večati in ustanavljati nove naravne (zaščitene) parke, mi nameravamo ožiti naš prelep gorski svet oz. park ... Ni besed, kot praviš, Serigala.

Kerstin