Misel 13 avtor anavi

Hvala Lidija, menim da naredim vse kar bi moral, a mi ne odtisne.

Svit, v tvojem linku je na začetku umanjkalo tole:
[ur

ostal je le l in nato naprej.

Najpreprostejše se temu izogneš tako, da v kvadratek s povezavo samo klikneš (poljubno kam), in se bo avtomatsko vse besedilo obarvalo, in ga potem kopiraš.
Če ga ročno označiš z miško, se pa rado zgodi, da kaka črka ostane neoznačena.

Anavi, odlična misel! Ki velja ne le za prijatelja, sama pravim, da tudi za partnerja.

Lp,
Kerstin

O da, Kerstin, razumem, hvala.

Ja hvala vsem, ki se vas je misel 13 dotaknila.
Kerstin verjetna, da je važno tudi med partnerji, vendar med partnerji je to vseeno malo drugače. Saj radi rečemo, da se nasprotja privlačijo.
Med prijateljstvom pa to popoolnoma drži. Dvigne mi pritisk, ko se ima nekdo za prijatelja, a ga na meni vse po vrsti moti.....

Lep dan vsem sotrpinom na portalu pesem.si
Ivana

Živimo v družbi, kjer so številne primarne reakcije javno nesprejemljive oz. naletijo na zgražanje, obsojanje, posmeh itd. Na mnogih področjih smo "zvezani" in moramo požreti marsikaj, npr. šef ti skače po glavi, ti dela krivico, ti pa moraš (v strahu za položaj ali službo) molčati itd. Ali pa imaš preprosto slab dan, nekaj te žre ali žalosti, pa si moraš v službi, pred znanci, skratka v javnosti, vseeno nadeti vsaj "znosno vesel" obraz, ker kako bi pa zgledalo, prosim lepo, če bi šel v trgovino ves objokan ali se v službi zadiral levo desno, ker ti doma nekaj ne štima. Te naše norme se včasih zdijo smiselne, drugič sploh ne, nekako povečini pa se jih vsi (vsaj za silo) držimo. Zato pravim, da je dom tisti (edini) kraj, kjer si lahko takšen, kot si. Kjer tudi zakolneš, ko te kaj zjezi ali prizadene, kjer se brez sramu razjočeš, kjer si privoščiš razkošje, da ti ni treba vsem in ves čas ugajati (oz. vsaj ne neugajati). Če si moraš masko nadevati še pred partnerjem, ker te takega, kot dejansko si, ne sprejema, potem si na tem svetu izgubljen, brezdomec.

Iz tega izhajam in to sama čutim tudi v tvoji misli. Seveda pa isto velja za prijatelja - če le imaš to srečo, da najdeš ne le partnerja, ampak celo še enega človeka, ki te sprejema takšnega, kot si, potem je to neprecenljivi zaklad. Sama imam dobro prijateljico, ki me zna kdaj tudi poriniti naprej, in to cenim in spoštujem, čeprav vem, da me povsem celovito verjetno ne sprejema.

Se strinjam - če nekoga pri tebi vse moti, to ni in ne more biti pravi prijatelj. Kot tudi ne pravi partner. Če moraš zatajiti svoje bistvo in se skoraj povsem spremeniti, da te partner/prijatelj sprejme, to zame ni noben iskren, ljubeč odnos, temveč tiranija in nesmisel.

Sem se oddaljila od same pesmi, morda, ne pa od njene teme, zato naj mi bo oproščeno, če sem bila predolga. :)

Lp,
Kerstin

Spoštovana Kerstin res se oddaljujeva od pesmi same, ostajava pa pri njenem bistvu in to je to. Imam neke vrste nenadodmestljivo srečo, da imam prav takšnega partnerja, s katerim sva si v prvi vsrti prijatelja in šele nato partnerja.
Povsem drugačna a v isti sapi tako podobna. Čudež, sreča ali še kaj več. Ne vem. Dolgo sva se iskala in sedaj v starosti sva le skupaj.
In prav ta najin odnos mi utrne mnogo misli, ki ih zapišem na portalu. Morda se nekatere misli res že "zguzane" a vseeno se meni utrnejo v hipu, ko pogledam nazaj, ali pa vase itd., saj sama veš kako se znamo nekateri ljudje ozreti vase, kako smo lahko tankočutni beremo na tem portalu. Zaradi nas, ki smo taki kakršni pač smo, tudi nastajajo pesmi. O uspešnih in manj uspešnih ne bi v tem trenutku razpredala. Mislim, pa, da smo mi amaterji korajžni, da se upamo stopati v korak z nekaterimi, ki so pravi profesinalci.

LP Ivana