TAKO SO GOVORILI ... - zgodbe iz slovstvene folklore
Pozdravljeni,
odpiram delavnico, ki je v resnici predvsem zbiralnica. Tu je
prostor za "stare zgodbe", pripovedi iz našega okolja, kakršno nam
je že posredovala Lea199 in jo bo, upam, tukaj spet objavila - pa
še kakšno, seveda!
Torej:
- gre za zgodbe, ki se pripovedujejo, prenašajo iz roda v rod;
natančnega avtorstva jim ne moremo določiti; običajno zajemajo
nenavadne, strašljive, smešne ipd. dogodke; to so prozni zapisi, ki
spadajo v slovstveno folkloro in so pomembni s stališča ohranjanja
narodne, jezikovne in kulturne (lahko tudi zgodovinske in še
kakšne) zavesti;
- zgodbe so lahko zapisane v narečju, knjižnem jeziku ali v
obeh;
- narodno nismo omejeni - lahko gre za folklorno gradivo drugih
narodov;
- ob tovrstnih zapisih se praviloma podajo, če je le mogoče,
naslednji podatki:
* datum in kraj zapisa
* pripovedoval: XY (plus kraj ali vsaj pokrajina, iz katere/-ga
izvira pripoved), zapisal: XY
Sem ne spadajo avtorska dela, ki ste jih napisali
sami ali jih je napisal kdo drug; če objavite folklorno zgodbo, ki
je že bila nekje objavljena, obvezno dodajte podatke o avtorju
zapisa, avtorju pripovedi in kje je bilo to objavljeno (naslov
knjige, spletna stran ...).
Ti zapisi ne spadajo v seznam pesmi.
Vabljeni, da podelite z nami "stare zgodbe", legende, bajže ipd.,
ki ste jih slišali od svojih babic ali koga drugega in so vam
ostale v spominu.
Mama Ančka se je rodila kot 21. otrok v revni kmečki družini. Ker pa so imeli doma mlin, kruha in polente ni nikoli zmanjkalo. Tu bom objavila nekaj maminih spominov, ki mi jih je pripovedovala in sem jih zapisala pred približno 20.leti.
Z K'RABINJERJE J B DWBR TDI LH
Ja, tdi če je bla wojska, ma prou usran pej člouk usjeglih n mwre hwodt ukuli in tdi k'rabinjerji so tli bet čisti. Zatu so u vasi dubili en par punc, kjre so im prale uniforme. Woni so im za tu dejlu nejkej čntejžmu plačeli, zraun pej so im dali še žajfo za žjhto. Ma šembidske punce jo nejso nc'le z njh gvante. Z nju sw prale swojo žjhto in če j blu trejba še ublejke ud partizanu. Z' uniforme ud k'rabinjerju pej j biu dwbr kar lh.
ZA KARABINJERJE JE BIL DOBER TUDI LUG
Ja, tudi če je bila vojska, ma prav usran pa človek vseeno ne more hoditi okrog in tudi karabinjerji so hoteli biti čisti. Zato so v vasi dobili dekleta, ki so jim prale uniforme. Oni so jim za to nekaj plačali, zraven pa so jim dali še milo za pranje. Ma šembidske punce je niso rabile za njihove obleke. Z njimi so prale svojo žehto in če je bilo treba še obleke od partizanov. Za uniforme od karabinjerjev pa je moral biti dober kar lug.
usran = umazan vseglih = vseeno šembidske= podnanoške žajfa=milo lh=lug
E, lepo, milo časa spere madeže "sovražnikov," lug pa poskrbi, da koza ostane cela. Danes, pred časom sprti sosedje, se trudimo za boljše čase, menim, da je EU dober primer, da "volk" nasprotovanj postaja udomačen, saj nas na "mejah" nihče ne nadzoruje. Čestitke ADISA!
Hvala za pomoč Kerstin! Hvala tudi tebi Adisa, da si dodala zgodbico, ki ti jo je pripovedovala mama.
Tudi sama bom tu objavila zgodbico, ki sem jo včeraj zbrisala. Naj dodam samo, da sem zgodbice(še nekaj jih je) sljišala od starejših sovaščanov(tistih, ki so bili rojeni nekje med leti 1910 in 1920), vsak je nekaj dodal, se spomnil narečnega izraza, ki so ga uporabljali v "starih cajth". Mislim, da te zgodbice še niso bile nikjer objavljene. Šle so le v ustni obliki iz roda v rod. Zgodbe so se pripovedovale v okolici Gorice(Šmihel, Ozeljan), sma sem jih zapisovala pred nekaj let, žal si tega nisem točno zapisala.
Polak u Sijelu
En dn je šou t str Polak u Sijelo. Tist buot s bli tm ujtniki, bli so Rusi, Polaki jnu še njki drugi. H t starmu stupi rstrgn ujtnik jnu mu rječe: »Poljak, kakó se zove ovo selo?«(Hmet, kku s kliče ta vs?) Prou vli mu Polak zabrusi: »Du hudič tje puovidou, d sm jest Polak jnu d je tu Sijelo? Polak v Selu
Nekega dne je šel ta stari Polak v Selo. V tistem času so bili tam nastanjeni vojni ujetniki. Bili so različnih narodnosti: Rusi, Poljaki in še nekateri drugi. Pa pristopi k staremu razcapan ujetnik in ga vpraša: »Poljak, kakó se zove ovo selo?«(Kmet kako se imenuje ta vas?) Odgovor je sledil kot iz topa: »Kateri hudič ti je povedal, da sem jaz Polak in da je to Selo?«
tist buot - takrat(v tistem času) prou vli - prav hitro
Hvala Svit, tiste, ki bodo sledile, ti bojo še bolj všeč. Moja mama je bila zelo verna in senzibilna ženska, veliko "čudnih" stvari je doživela, imela je tudi obsmrtno izkušnjo, a o tem drugič.
Lea199, pesmi so na dopustu, tole bom pa mogoče uspela spraviti na portal. Tvoja zgodba je poznana tudi pri nas, le daj še katero gor.
Naj nocoj dodam še to, ker ne rabi večjih popravkov.
Tuone, k ni znou rčunat
Tuone ni znou pist jnu rčunat td nje, k ni huodu u šulu. Prej ku je šou n žrndu, je prašou žjenu za svit, k uona je njikej znla. Zatrucala mu je: »Buhvari mn ku 5 lir n dn!« Hmet mu ponujou: »Dm ti 8 lir jnu tobak.« Tuone ni bu zdouln: »Nje, 5 lir jnu nobjenga tobaka,« je guonu suoju. Hmet je bu šaldu zadouln.
Tone, ki ni znal računat
Tone, ki ni znal pisati in računati tudi ne, ker ni hodil v šolo. Preden je odšel na dnino je za nasvet poprosil ženo, ki je bila v računanju nekoliko bolj vešča. Ona mu je zabičala: »V nobenem primeru ne smeš pristati na manj kot 5 lir na dan!« Kmet mu je glede plačila dejal: »Dam ti 8 lir in tobak.« Tone se je temu odločno uprl: »Ne, 5 lir in nič tobaka,« je trmoglavil. Kmet je bil zelo zadovoljen.
žrnda - dnina njkej - malo zatrucala - zabičala Buhvari - Bog varuj mn - manj guonu svoju - ustrajal pri svojem šaldu - zelo
Na Lešah so meli no babnco, tako čudno, tovsto, ko se ni krkaj bava. Se je šva enbart z dedi betat, da si upa opovnoč na britofo križ v frišn grob zasádit. Pa gre, pa je ni bvo zad. Drug den so jo pa najdli mrtvo zravn križa. Taj so pa babnce nosle še take dovge janke, si je pa, ko je križ v zemlo zasadva, janko co prškrnva. Je pa mislva rajtam, ko ni mova bk, da jo je hudič zagrabu. Jo je pa kap od straha.
- no: eno - čudno: veliko - tovsto: debelo - krkaj: ničesar - betat: staviti se - zad: nazaj - taj: takrat - janke: krila - co: zraven - rajtam: najbrž (tudi: mislim) - mova: mogla - bk: proč
Povedal: Vilko Vrhovnik, moj oče, okoli 1990. Zapisano (z moje strani): prvič tukaj, danes, 9. 7. 2010.
Opomba: Najbrž ste zgodbo v podobni različici že slišali in dvomim, da se je res zgodila prav na Lešah, ker se mi zdi sumljivo, da bi se ista zgodba zgodila na tako različnih koncih Slovenije - pred kratkim sem jo namreč malce prirejeno prebrala v reviji Slovstena folkloristika, pripovedovalec pa je bil z Goričkega!
No, pa nadaljujmo s to, ki se je verjetno zgodila nekje zelo blizu Gorice, ker so drug ob drugem živeli Furlani in Slovenci. Slišala sem jo že kot majhna deklica, ob soju petrolejke v krogu družine. Moj oče je izhajal iz mešanega zakona mame Slovenke in očeta Furlana. Pozneje sem spraševala in brskala za podrobnostmi, da bi zgodbico, kar najbolje zapisala. Furlan jnu Slovenc
Slovenc je šou n žrndu h Furlanu, fejst sta s razumla do tkrt k je gospodine prnjesla južnu, skljdu kislga fžula. Gospodar je zčnu silt: »Mnjej, mnjej!«(Jej, jej) Dijlouc, k je do tkrt zajemou puhnu žlicu, je zčnu nost u usta bol mlo. D taku ustriže gospodarju, t je spit zčnu silt: »Mnjej, mnjej!«(Jej, jej) Zdej ži preštrašen dijlouc je uzmavou po eden fžu: »Zdej bu zadouln,« si je mislu. Gospodar je guonu suoju: »Manjej, manjej!« (Jej, jej) Rjvež dijlovc je jzn vrgu žlicu jnu rijku: »Po pou fžula ne bum zjmou!«
Furlan in Slovenec
Slovenec je šel na dnino k Furlanu, lepo sta se razumela in pridno delala, zalomilo se je, ko je gospodinja prinesla za malico skledo kislega fižola. Gospodar je začel priganjati: »Manjej, manjej!«(Jej, jej) Delavec, ki je do tedaj zajemal polno žlico, je začel nositi v usta manjše količine hrane. Upal je, da bo tako ustregel gospodarju. Ta pa je spet začel s svojim: »Manjej, manjej!«(Jej, jej) Sedaj že prestrašen dninar je začel zajemati po en fižol: »Mogoče bom tako le ustregel gospodarju,« si je ob tem mislil. Gospodar pa je gonil svojo: »Manjej, manjej!« (Jej, jej) Nesrečnemu delavcu je bilo sedaj dovolj, jezen je odvrgel žlico in dejal: »Po pol fižola pa ne bom zajemal.«
šou - šel žrnda - dnina fejst - dobro tkrt - takrat k - ko južna - malica skljda - skleda fžu - fižol zčnu - začel djijlovc - delavec uzamavou - jemal zdouln - zadovoljen jzn - jezen rijku - rekel zjmou - zajemal
Prnas je žvela ena Puluna, ku je bla prva ku je hlače nusila pa batuve škurne, pa ku se ni neč am jemala, ku je pankrta dubila. Pol je bla pa spet u brešt, je šla pa ži unaprej k župnku za krst se ment, pa mu je rekla: Čujte jez bi rada de mi utroka krstite, spet sm ga fasala. Pa prav far: Ja, Polona, a že v drugo? Je pa rekla: Ne, ja kuo si pa mislte, še kr u tisto ku prejšnkrat.
J blu zvčjr, ku so se mama , sjestre in mati vračele ud včjrne maše. Ku so že nejkej cajta hudile, so pugrunt'le, de se im ceu cejt uglaše škržat in de ta prjci utihne, kukr hitru se ustaujo. Stvar se im j zdejla najprej kwjštna, puole pej že čdna. Škržat nej jenjou drgnt nanka duma in ih j ratalu usje strah. Pumisnle sw, de j tu kšn skriunostn cahn. Ma nej blu sam enbuot, zmjrej, ku sw šle ud maše, j blu istu.Prašele sw župnika, kej im svejtva. uon pej im j rjku, de plačejo z eno mašo za tisto dšo, k ih mejnde rabi in ih tku prwosi. In rejs sw plačle . Kukr hitru j bla brana, tku hitru j škržat jnlou puojet.
DUŠA JE PROSILA ZA MAŠO
Bilo je zvečer, ko so se mama, sestre in stara mama vračale od večerne maše. Ko so že nekaj časa hodile, so ugotovile, da se jim že ves čas oglaša škržat in takoj utihne, kakor hitro se ustavijo. Stvar se jim je zdela najprej zanimiva, potem pa že čudna. Škržat ni nehal drgniti niti doma in postalo jih je strah .Pomislile so, da je to neki skrivnostni znak. Ma ni bilo samo enkrat, vedno, ko so šle od maše, je bilo isto. Vprašale so župnika za nasvet, on pa jim je rekel, da naj plačajo eno mašo za tisto dušo, ki jih verjetno potrebuje in na tak način prosi. In res so plačale. Kakor hitro je bila brana, tako hitro je škržat nehal peti.
Minka je mužu, k je bu na smrtni postili, obečala d se n bu več ženila. Cajt je tjku jnu Minka s je premislna, sprejila je snublenje anga dobrga snubca jnu dala sta oklice. N dum je uzla žnidrcu, d ji zašije balu. Žnidrca je bla duosti buotou sma u hiši. N dn, k je uduva šla u Goricu, je slišala, kku gr adn po štengh. Gejnela je šivt jnu u strahi čakala. Adn je pršu u kmbru jnu šou pruti nej. N rmo s je naslonila adna rka jnu adn muž je rijku: „Ma s mi obečala, d s n ožiniš.“ Žnidrca s je uzrla, ma ni blo nubenga. Usa u strahi je ušla dmov. Uduvi je use poujdla jnu ji svitvala, d nej odpuvj poruku. Minka ni tjla neč šlišt. Poročila s je jnu z mužm u miri živila. Duh prešniga muža ni pršu več nazaj.
O vdovi Minki
Minka je umirajočemu možu obljubila, da se ne bo več poročila. Čas je tekel in Minka si je premislila, sprejela je snubitev dobrega snubca in naročila sta oklice. Na dom si je nevesta naročila šiviljo, da bi ji zašila, kar je potrebovala za bližajočo se poroko. Šivilja je bila velikokrat sama v hiši. Nekega dne, ko je vdova odšla po opravkih v Gorico, je zaslišala, kako se nekdo vzpenja po stopnicah. Vznemirjena je prenehala z delom in prisluhnila korakom, ki so se bližali sobi v kateri je šivala. Slišala je, kako je nekdo vstopil in se ji približal. Začutila roko, ki se ji je spustila na ramo in zaslišala je moški glas: »Pa si mi obljubila, da se ne boš več ženila.« Prestrašena ženska se je ozrla, vendar za njo ni bilo nikogar. Planila je pokonci, zdirjala po stopnicah, stekla iz hiše in zbežala domov. Vdovi je povedala, kaj se je zgodilo, svetovala ji je, naj odpove poroko. Minka ni hotela o tem nič slišati. Poročila se je in z možem mirno živela. Duh njenega prejšnjega moža se ni vrnil nikoli več.
Lojze s je ponuoči uračou z Gorice, kmr je pjeleu drv. Duostkrt s je ustavu u oštrijah, k s bl blizu cjst. U uski je njkej popiu, kaku d je bu fejst pijn. Blo je okuli enajst, k je bla ura strahou. Lojze je virvov d ob tist uri straši. K je bu pijn, g je blo še bol strah. N križadi, z kjru s je vidlo, d tam straši je zagldou pogribnu prcisju. K je bulši poglidou je vidu, d pogribci nimju glau. Lojze ni vijdeu kku je pršu do duma. Od tkrt si ni upou ponuoči nikmr več jet.
Pogrebci brez glav
Lojze se je ponoči vračal iz Gorice, kamor je peljal drva. Nazaj grede se je ustavil v kar nekaj gostilnah, ki so stale ob cesti. V vsaki je nekaj popil, tako da je bil že pošteno nasekan. Ura se je bližala enajsti, ki je veljala za uro strahov. Lojze je bil zelo vraževeren, popita pijača pa je to njegovo hibo samo še povečala, zato ga je bilo tiste noči pošteno strah. Prišel je do križišča, za katerega je bilo znano, da tam straši in res je zagledal sprevod, ki se mu je bližal. Pogledal je bolje in zatrepetal od strahu. Približeval se mu je namreč pogrebni sprevod, a vsi pogrebci so bili brez glav. Lojze ni vedel, kako mu je uspelo priti domov, od tiste noči si ni upal sam ponoči nikamor več.
zgodb(ic)e o cahnih so zelo pogoste in razširjene, pa tudi nič manj zanimive od ostalih. Tole, ki si jo zapisala, tudi že poznam iz več virov. :) Samo nosilci cahna so drugačni, za škržate še nisem slišala.
Pjepca s je učila za žnidrcu na drugim kunci vasi. Djilala je dougo u nuč, anu pule je šla sma domou. Put je šla mimo žjegna, zatu ju je blo strah. Anu nuč je z žjegna prtjekla ana bjila duša, jnu tjekla z nju. Pupa je usa prestršena prtjekla domou jnu povidla bratu, d je tjekla z nju duša k s je vicla. Usk večir je blo enako, pupa se je zmirm bol bala. Njn bret ni virvov u duš k s s vicl, ztu s je skril blizu žjegna anu počakou sjestru. Pjepca je pršla mimo, z nju je prtjekla duša u bjlem. Brt je tjiku z obimi. Dohitu je dušu jnu ju je poštjeno zmikastu. Čudno je blo, d je bu drugi dn boln sosjdou Francil. Ratov je vs črn anu vse ga je bolilo.
Duša , ki se je vicala in Francljeve čudne modrice
Pepca, ki se je učila za šiviljo na drugem koncu vasi. Delala je pozno v noč, potem se je sama vračala domov. Pot jo je vodila mimo pokopališča. Bilo jo je zelo strah. Neke noči je iz pokopališča skočila v belo odeta postava in stekla za njo. Prestrašena je pritekla domov in pripovedovala bratu, da ji je sledil duh. Naslednje večere se je zgodba ponovila, dekle je postajalo vse bolj prestrašeno. Njen brat ni bil preveč vraževeren, zato je sklenil, da razišče, kaj je na stvari. Skril se je v bližini pokopališča in čakal na sestro. Pepca je prišla do pokopališča, ven je skočila bela postava in stekla za njo. Brat je stekel za obema. Dohitel je duha in ga pošteno premikastil. Zanimivo je bilo, da je bil naslednji dan sosedov Francelj bolan. Njegova bolezen pa je bila zelo čudna, bil je namreč poln modric.
Kerstin, moja mama je bila polna cahnu, včasih že pretirano in sem se ji morala večkrat smejati, nu, kjrkrt j imejla prou, kšnbuot pa tdi nje. Lahko noč vsem, adisa!
Spomnim se, da je bilo veliko govora o vjdnceh, tudi vedomcih, to naj bi bila nadnaravna bitja, ki bi živela v telesih ljudi, ki so bili rojeni z nogami naprej. Ljudje so se jih zelo bali, ker so jim škodili na različne načine. Če so podnevi srečali vjdnca, jih je ta „peštal“ponoči. V hišo je prišel skozi ključavnico, zato so v ključavnice vtikali različne ostre predmete. Naslednja zgodba govori o eni izmed škod, ki so jih povzročali.
Vjdnc
Njkej moških je v guzdi dijlo drv, kuhala jim je hči od anga od neh. Anga večira je skuhala polintu, obilenu z ocvirki. Adn je rijku, kku blo dubro jemet nu mlo mljika. Tkrt je adn drugi ustou, uzu štrek jnu ga zavzou okoli smrik, podlužu luonc jnu s luotu moust. S s štrika je prtjeklo mljiko. Moški je napunu luonc jnu rijku: „S bu Micka čudla, k n bu mljka.“ Gotovo je bu t človek vjdnc, k je jemou veliku muč.
Vedomec
Nekaj moških je v gozdu pripravljalo drva, kuhala jim je hči enega izmed njih. Nekega večera je skuhala polento, zabeljeno z ocvirki, nekdo med njimi je pripomnil, kako bi bilo dobro, če bi imeli nekaj mleka. Takrat je eden izmed moških vstal, vzel vrv in jo zavezal okrog bližnje smreke, pristavil je lonec in posnemal molžo. Iz vrvi je priteklo mleko. Moški ga je namolzel poln lonec in samozavestno rekel: »Se bo Micka čudila, ko danes ne bo mleka.« Očitno je bil ta človek vedomec, ki je imel nadnaravno moč.
Te dni sem, spet brskala po spominu in se domislila te anekdote. Nalepila jo bom tudi sem, vendar nimam časa, za "prevajanje" (sicer pa sem vedno bolj v dvomih o mojem poznavanju narečja.
Kanglica in fižol
Tonče je bil zgoden. Ob prvem svitu je prebudil hlapca, še nekoliko zaspana sta vpregla vola. Preden sta odšla od doma, mu je Marička, dala kanglico: „Na, kisu fžu sem vama pripravla za južno.“ „Dobro,“je zamrmral nekam v brke, medtem ko je malico obešal na voz. Odhitela sta v hrib. Voz je poskakoval čez kamenje, ki je ležalo na slabo vzdrževanem kolovozu. Na gmajni sta izpregla živali, ju privezala in jima dala nekaj sena. Lotila sta se dela. Klestila in žagala sta, že pred dnevi podrta drevesa. Tonče se je namenil odprodat nekaj drv mestni gospodi v Gorico, morda še dlje, tja do Tržiča ali v Gradež. Delo jima je šlo lepo od rok. Veselo sta si zažvižgala in popevala. Čas za malico je prišel, kot bi mignil. Stopila sta k vozu in razočarana obstala. Njuna južina je izginila. „O, kje je fžu?“ je tarnal hlapec. „Kaj fžu, kengula, kengula,“ je jamral gospodar, ki je že preračunaval, koliko ga bo stala nova posoda.
Tistega popoldneva so Bričevi spravljali seno na borštu, visoko na pobočju hriba. „Zofka, primi grablje in potegni malo po zgornji grivi!“ „Mama, kaj si rekla? Povej mi po taljanski.“ Ženska je žalostno zmajala z glavo: „Ma, ti nasrična pupa, eno ljto si bla v Milani, pa ne znaš več po naše.“ Med južno se je dekle nekaj prestopalo okrog orodja. Po nesreči je stopila na grablje, te so jo z vso silo lopnile po glavi. „O, ti preklete grablje!“je zavpila. Mama se je veselo namuznila: „Dobro, da je to ratalo, zdej vsaj veš, da so to grablje.“
pol pa ena zgodba iz moje mladosti.Ne vem kdo jo je povedal mi je pa zelo všeč.
NOŠA BAJTA
Pri noši bajti je blo tek otruk da ko je moti zodnega spot dola se je ta parvi že zbudo. Tuša čismo mjeli Micka ko je bla najtavečja je z kanglo špricala mi ta moli smo pa dvokrat , trikrat skuz laufali pa je blo daro. Micka nam je kuhala pa za svije zravn tej pa je rekla da nebo na dvo kroja kuhala pa je za fse v eni alfi skuhala.Pal smo pa jili vjutro krompir , za ižino krompir pa še za večirjo krompir. Mater še sajolo se nam je o krompiru , pa če se je kri froc vrjizal sa mu ni kri tekla ki pa krompir mu je vun pogledal........
(se nadaljuje) :))) kraj u sledečem broju:))) lp Mojmir