Ko sem ravno nekaj zapisala za na svoj blog (tema bi sodila tudi sem):

Anekdota - Sveti Duh


Tiste nedelje je bil gospod Gašper zelo zgoden. V cerkvi je postoril to in ono, pomolil pred oltarjem in odšel v zakristijo. Tam je sedel. Sklonil se je naprej in si šel s prsti skozi še vedno goste sive lase.
-Mora nama uspeti. Tako ne bo šlo naprej. Le kam drvi ta svet. Vse več je dvomljivcev. To ni dobro. Brez vere se ne da živeti.-
-Tonin, upam da ni pozabil,- je pomislil, ko je iz cerkvene ladje je zaslišal podrsavajoče korake. Na vratih je zagledal mežnarjevo sključeno postavo. Starec je bil opravljen v zatakmašno obleko, njegov videz je kazila žičnata kletka, v kateri se je stiskal preplašen golob. Duhovnik se je zarotniško nasmehnil in se je obrnil k prišleku: 
„Naredil boš, kot sva se zmenila.“ Starec mu je vneto prikimaval.
Čez dobro uro se je v cerkvi, ki je bila tiste binkoštne nedelje nabito polna, začela maša. Priletni župnik je imel lepo pridigo o pomenu prihoda Svetega Duha. Ob koncu se je zazrl v strop in poprosil:
„Pridi, Sveti duh.“
Zgodilo se ni nič. Zato je prošnjo ponovil za spoznanje glasneje:
„Pridi, Sveti Duh.“
Spet nič. Tedaj se je vznemeril in pomislil, -le kaj se je dogaja?-
Sklenil je, da še enkrat poskusi:
„Pridi, pridi, Sveti Duh,“ je skoraj zakričal.
„Gə ni, gə je məčka snjəla.“ Se je od zgoraj ves obupan oglasil cerkovnik.
Verniki so z velikim naporom zadrževali smeh.


Snjəla* - pojedla
məčka* - mačka
gə* - ga
mežnar* - cerkovnik
zatakmašna* - nedeljska obleka

Še ena o gospodu Gašperju:

Anekdota – Bejšte stran, da vržem bukve vanj.

Gospod Gašper je vstal od stare pisalne mize in si poravnal razbolelo hrbtenico. Tiho je zastokal in počasi oddrsal proti oknu.
Navkljub gubam, ki so se mu globoko zarezovale v obraz je dajal prijazen videz. Sivi, skoraj beli lasje so pričali o tem, da mu življenje ni prizanašalo.
Naslonil se je na okensko polico in se osuplo zagledal v grčavo breskev na drugi strani farovškega vrta. Staro drevo je bilo še včeraj obloženo nekaj kilogrami rdečkastih plodov, ki so pod dlakavo kožo skrivali sočno skoraj belo meso.
„Nepridiprav! Tat!“ Je na glas zarobantil.
Z obešalnika je vzel klobuk in odhitel v cerkev. Na vprašujoči pogled starega mežnarja je samo zamahnil z roko, kot bi hotel reči, -ah nič.-
Kot vsako nedeljo je zbrano maševal. Ob koncu obreda je vernikom mirno v nekaj besedah povedal o nočni kraji. Potem je dvignil glas:
„Bejšte stran, da vržem bukve vanj!“
Takrat se je iz zadnje klopi pognal Kovačev Lojze in stekel skozi cerkvena vrata.