Legykons 6 avtor Legy

Pri uporabi besede kons v naslovu, se nikakor ne moremo izogniti Kosovelu, ali če smo določnejši, Integralom Srečka Kosovela. Bolj kot sama pojava pesnika (Kosovela), je zame zanimiv čas nastanka njegovih Integralov, torej dvajseta leta prejšnjega stoletja in hkrati je treba razumeti motiv Kosovelovih Integralov.
Vse to pa v pesmi Legykons 6 nekako izgine, če gledamo vsebinsko. Zgolj po formi skuša posnemati »sestavljanko«, ki jo pogosto razumemo tako, ko vidimo, ne ko prebiramo Inetgrale. Vendar pozor! Pri Kosovelu v glavnem ne gre za »sestavljanke«, temveč za ostre, odsekane verze, ki padajo kot vojaški ukazi, mehaničnost, ritem strojev, s čimer se skozi formo nakazuje kritizirana mehaničnost in robotiziranost tekočih trakov, ki so za večno spremenili/pospešili kapitalizem in proti čemer v svojem bistvu govorijo (angažirani) Integrali.
V Legykonsu 6 o kakšni kritiki ni sledu, kot rečeno, beseda kons, ki nas vrže v nek poetični kontekst, pri njemu morda tega niti noče oziroma se tega ne zaveda. Je zgolj domislica naslova ciklusa pesmi (zato pri tej številka 6?) in bi zaradi tega morda bilo koristneje za bralca, če bi bila zapisana nedvoumno, to kar je želela biti. Konstrukcija? Konstrukt? Konstalacija? Kunst? (umetnost?) … ?

Dramaturško v pesmi težko najdemo lok, pač pa prej prej krivino od, (jaz bi dejal v prispodbi: od) »nesvobode« k »svobodi« in je zato pesem nekako optimistično naravnana, saj nam ponuja metodo, kako se izognemo utesnjenosti in zatohlost v uvodi. Tako, da nas pripelje do ljubkovanja celo (še) nenapisane pesmi, s čimer je seveda še vse odprto in dopuščeno. Popolna svoboda torej!

Vsekakor pa je precej očitno nakazano, da gre v bistvu za KONStrukcijo pesmi, sestavljeno iz posameznih haikujev. Vsaj prvi in drugi haiku sta očitna, drugi malo bolj »svobodni«, kot vsa pesem, ki očitno teži k temu. Ta odprtosti forme pa hkrati nakazuje tudi na nevarnost, da ravno zaradi te »svobode«, pesem čisto razpade… kot razpada forma konstrukcije pesmi same. Prav možno bi bilo pesem nadaljevati naprej, tudi v vsebinski ne/smisel, ki je tudi (lahko) posledica popolne svobode.
Tako se pa »vrne" tudi »kritična« ost, tokrat v svojem bistvu naperjena proti »svobodi«, kar je nenazadnje precej aktualno ter razmisleka vredno in če peljemo misel ob tej pesmi nazaj proti izhodišču, tako vsaj formalno sledi svojemu zgledu, Integralom. Po vsebini (vzeto primerjalno in tako morda krivično do Legykons 6), pa je pesem, v primerjavi z Integrali, preveč urejena ter popeglana znotraj posameznih delov konstrukcije.