Forum
- Datum objave:
08. 07. 2010 ob 08:37 - Spremljaj
- Število komentarjev: 13
- Piše: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 1101 krat
mama, indeed!
...
ja, "in pol kar ... gremo"
Pesem napisana iz odlične perspektive. Kot, da stopiš iz sebe ven in opisuješ preprost dogodek ... zadaj, notri - (v njej, mali mami in v vas, ki ste na obisku), pa toliko tega - neizpovedanega, težkega ... in toliko nameravanega, pa neuresničenega.
ja in "pol gremo"
...
LP
Lidija
ponujam še enkrat:
http://www.youtube.com/watch?v=J3yMnZsUTew
res paše.
H mami in štrudlu.
Pesem vzbudi misel na to, kako se mama (matere) (ne glede na to, kako hudo je) razdajajo, pa tudi na to, kako radi verjamemo zunanji sliki, "da je vse v redu", samo da se s tem izognemo neprijetnostim (pa naj gre za izogib bolečini ali odgovornosti). Pa še kaj.
Tudi prijem s "ko je bila še velika" (zdaj pa je mala) je izvrsten. Čestitam, indeed.
Kerstin
Pri takih pesmih me presune:
Hej, ne potrebuješ sonetne oblike, ne potrebuješ slovnične popolnosti, ne potrebuješ dosti, da napišeš močno pesem.
Potrebuješ pa nekaj. Občutek in v preprostost vdelano dobro idejo!
Najboljša pesem danes, vsaj zame.
INDEED!
Lidija
saj ni nič,
nič ni,
le pojdite in bodite srečni,
nič ni,
nič.
indeed
Težko je napisat tisto, kar res boli,
kar ne more biti vsaj ne trenutno drugače
in ni druge poti.
Ostane hrabrenje v besedah,
eden drugega,
nič ni.
Za takšen pogum je treba veliko moči.
Da le mine bolečina, da se gre v novi dan brez tega
Lp,
black hope
Za tiste, ki verjamejo, da konec življenja ni črta na meji niča, je vse pravzaprav preprosto. In nič zaskrbljujočega. Karkoli že, konec pač ni konec. Ali se bo vsa reč nadaljevala na kakšnem oblaku, imenovanem nebesa, ali pa se bo dušica vrnila na ta planet v telesu kakšne prikupne žabice, ali regratovem semenu.
Tisti pa, ki imamo to smolo, da v takšno srečo »večnosti« ne verjamemo, odhajamo k tisti črti pogosto v nepotrebnih skrbeh za naše najdražje, kako bodo shajali brez nas. Zato so zamrzovalne skrinje silno priročna zadevščina… spečeš otrokom štrudla, do vrha zamrzovalne skrinje in po odhodu čez črto še lep čas ne bodo vedeli, da ni več koga, ki bi jih posladkal z raznimi, sladkimi zavitki…
Moč te pesmi se v veliki meri skriva v njenem jeziku. Pogovorni jezik udari naravnost v bistvo in razkrije vero nas, ki ne verujemo, da je pravzaprav vseeno, s kakšno diagnozo sodobne medicine bomo prestopili tisto črto brez vrnitve.
Minljivost z dokončno in do sedaj (za moje prebiranje) najbolj učinkovito prelomljenim tabujem smrtonosne bolezni, se ponuja prijazno, z nasmehom, stvarno, kot sladko pecivo iz materinih rok. Pesem pa bo, če bo upravičeno našla prostor v kakšni trajnejši vezi z drugo poezijo v knjižni obliki in če bo to res, bi jo vsaj še enkrat veljalo na glas prebrati pred ogledalom in morebiti zgladiti kakšen vogalček, ker mestoma še zaškrta, kot pozabljena koščica v češnjevem zavitku.
Če poskrolate z miško na dno strani, boste v rubriki ZGODBA MESECA našli zgodbo, ki jo je indeed "skrčila" v pesem (ali pa pesem "razširila" v zgodbo).
Tudi v prozi ti pripoved teče spretno in prepričljivo.
Zanimiv prijem - kratka zgodba : pesem.
Osebno pa me je pesem vseeno bolj "udarila".
Čestitke, indeed! Indeed.
Kerstin
LP, lidija
Lp, Ana
Lp, Lea
Ja, najprej je bila pesem ... ampak je na to temo v meni ostalo še toliko živega, da sem razvila tudi zgodbo. Zdaj bo pa počasi dovolj :)
Lep pozdrav,
Sara
saj nisem mislil nič slabega reči...
Komentiranje je zaprto!