Ja sej jest poskušam ohrabjati otroka v sebi .ozr. tisto njegovo čistost, neobremenjenost, neopredeljenost, takrat še dojemaš čudeže na zemlji...
Sem šel še 1x brat in ti v bistvu ne morem napisat nč konkretnga kaj se vleče... V bistvu se sploh ne le 3 in 6 kitica mi nekako nista kul... Kva pa vem nisem dovolj izkušenj, da bi sploh lahko podal onkretno kritiko!
Pesem, bo, če se boš seveda odločil, (da jo prebereš na naslednjem srečanju na Navju), dobila tisti tapravi lesk, ko jo boš prebral in s svojo interpretacijo dodal pravo pasto na čevlje, ki so sicer dobro zglancani, a saj veš, še vedno obstaja nekaj več in menim, da je to tvoja recitacija. No, morda lahko tako komentiram, ker sem te imela priliko slišati v Vrbi in lahko komentar napeljem v to smer. In če smo že pri otroku, to je tisto, kar ohranja mladost, otrok v duši in če ti je to dano, lahko rečeš, da te je sreča obdarila. Je pa seveda tista druga varianta, da zatreš otroka in mu ne daš dihati. No, to se ne nanaša nate, da ne bo pomote, to je le razmišljanje. In ko razmišljam o sebi, ja, v meni še vedno razgraja, je to otrok ali ne, to pa ... :))))))))).