NA VSE MOŽNE NAČINE avtor
Kerstin
Ciklus pesmi (ali pesnitev v štirih enotah) z naslovom Na vse možne
načine, je sestavljena iz treh in ene pesmi, pri čemer je treba
poudariti, da je odločitev za prve tri prosta volja avtorja, kajti
po vsebini bi jih bilo lahko veliko več. Veliko več je namreč
načinov za samomor, kot »samo« trije, zato je v tem smislu naslov
malo zavajajoč, a po drugi strani, kot se razkrije v zadnji, četrti
pesmi, so že trije preveč oziroma, kot je tudi mogoče razumeti
pesnitev, bi jih bilo neskončno veliko vseeno premalo za
pritegnitev pozornosti, če je hkrati res, da je že brez enega
mrtva tukaj in zdaj, med nami hodi, a je ne opazimo.
Ideja se mi zdi izjemno aktualna, za vsak čas, ne le za naš, ki ga
bivamo; namreč vedno se v iščočem človeku porajajo dvomi in smisel
bivanja, ki postane še posebej vprašljiv, če bivam(o) mrtvi.
Bolj malo pa zvemo o vzrokih za to mrtvost, oziroma za samomor. Zdi
se, da je pravi razlog že samo rojstvo, čeprav v prvi vrstici prve
kitici »izvemo«, da jo je »on« raztelesil. Kasneje se izkaže, da je
obešen(a), torej vzrok, da je mrtva, ni (samo)raztelešenje, ampak
je vzrok za samomor to, da jo je on raztelesil? Če bi šlo nato
naprej po logiki stvari, seveda hitro nasedemo, saj je tukaj
pesniška logika drugačna in je vsaj pri meni potem postalo
raztelešenje bolj
nevidnost,
neopaženost do te
mere, da ne vidimo niti tega, da je že mrtva, in je neopažena že do
te mere, da je niti mrtve ne zagrebemo in je izključno samo zato še
tukaj, med nami, pa se lahko potem poleg obešenja, če obglavi na
železniških tirih in tako obglavljena pozoba še (komaj) osem
apaurinov za tretjo smrt v tretji kitici.
Nekako se mi zdi, da je bilo porabljeno precej preveč besed za
»bistvo«, ki se (seveda) razkrije v zadnji pesmi in sicer zato, ker
se z njo (s četrto kitico)j vrne pravzaprav na začetek, če ne celo
še pred njega, torej pred raztelešenje samo, ko z verzoma
Saj
že zdaj stopam med vami / Mrtva in tudi dve kitici, ki se
nekako z besednimi igrami vrtita naokrog,
(Vendar je vseeno /
Vseeno je; Sem se ubila / In se nisem ubila ), nakazujeta, da
ne gre za »linearnost« teh pesmi, pač pa za »cikel«, v katerem je
»vezni člen« četrta pesem. Vse se pač vrti v našem vesolju, bojda,
zato ni ne začetka, ne konca…
Bistvo torej ni skrito v razkritju razloga »mrtvosti« temveč
dejstvo, da je mrtva že ves čas in da ni pravzaprav nobene razlike,
a je človek / ženska / moški živ ali mrtev.
Kar je, če natančno pomislimo, nenazadnje tudi res.
Je pa tudi tako, kot velja vedno in za vse in sicer, da je lahko
tako ali pa drugače.
»Problem« bi lahko obdelali v dveh, treh vrsticah, recimo en malo
drugačen haiku bi že ujel ves »štos«, hkrati je ideja seveda tako
moča in nenazadnje aktualna, da bi zadostovala za napolnitev ene
pesniške zbirke. Prosto po Johnu Cageu bi rekli, da je samo
vprašanje, kako velik kozarec bi si izbrali in temu pač prilagodili
količino mleka. Ja. Po moje bi se dalo iz tega narediti eno
pesniško zbirko. Aktualno in hkrati »večno«…