pesem,
ki spregovori.
mene se je dotaknila.

lepo.

Inta

Bom fejst neprizanesljiv. Mislim, da je nekaj metafor preveč "kričečih".
Če prav razumem gre za vroče/hladna občutja ljubezenskega odnosa, ki postaja odtujen, naveličan? Tu pa je težko imeti distanco...

Evo, skopiral in rahlo priredil sem tisto, kar se mi zdi , da deluje. Pa ne mi zamerit, kot da ti pamet solim, to je le moje videnje, ljubiteljsko - se ve.

Tvoja koža diši po
odmrlih besedah,
hromi dotike

V mehke stene neba
zabadaš svoja zlomljena krila.

Gorovja si zalučala daleč stran.
Njihovi vrhovi kopnijo brez tebe.


tule(trni sonc se mi zdijo ok) pa bi najbrž moral kaj črtati ali predrugačiti:

Razbrazdan krik tesnobe si.
Gladko perje tišine si.

Na oguljene podplate teme
zabadaš trne svojih sonc.

Morja se bojijo tvoje modrine.

se pardoniram še enkrat

lp, k

Pozdravljen!


Še eno laično mnenje. :)
Poskus predrugačenja.


Tvoja koža (mehko, težko, ...)diši
med odmrlimi besedami.
Dotiki hromijo.

Tvoja koža blago diši
med odrlimi besedami
hromečih dotikov.

Razbrazdan krik tesnobe si
v gladkem perju tišine.

Med oguljene podplate
vrivaš trne svojih sonc.

Morja se bojijo.


Samo posamezne stvari.
Se strinjam s k-jem. :)

lp S.

Ne vem Legy, če je tole najbolj pametno. Če ti je pesem pri srcu in nisi v nekaterih elementih zadovoljen moraš priti sam do tega. Ti si močan v metaforah. Koliko metafor je pa tudi odvisno od stila pisanja, da ni pesem preveč obložena. Nekateri stili dopuščajo manj, nekateri več - tvoj dopušča več po moji oceni. Urednice ti lahko popravijo slovnične napake, včasih obliko - ampak ti to dosti dobro obvladaš. Nastala bo tretja pesem, ki s teboj ne bo več imela skoraj nič. Mislim, da te je zadnjič en gospod zmedel s svojo kritiko - morda se motim, samo domnevam. To je samo moje mnenje, ti pa kakor hočeš in se odločiš.

Lep pozdrav, DUSANN

"Razbrazdan krik tesnobe si.
Gladko perje tišine si."


Ali nekoliko omehčaj pesem, kot ti predlaga Serigala ali spremeni tisto "gladko perje", ker nekako ne paše v ostrino pesmi.

meni je pesem zelo všeč, pokaže ranljivost avtorja, oziorma da začutiti, da ga je ženska ranila, da je rane zadajala skozi vse, kar pesnik dojema. ravno zato me morda malo moti tisto gladko perje, ker je premehko in ne sodi v pesem. Kaj meniš Legy?

Vsekakor je to le moje razmišljanje, daleč od strokovnega mnenja, ampak ta drobec me je v sicer lepo skladni pesmi zmotil. Štrli ven.

Sicer pa čestitke, tudi za druge pesmi, ki jih ustvarjaš.

lp Teja

V bistvu se cela pesem premika med trdoto in mehkobo.
So tudi mehke stene neba, modrina nenazadnje. :)

Pri oguljenih podplatih se mi zdi, da ne rabiš povdarjati tega nasprotja tema- sonce, ker že s podplati pridobiš ta občutek temote, nelagodja, ujetosti.

Ostalo pa lepo štima, lepo pridobiš to ranjenost. Samo še malenkosti, ki so bile povedane se morejo v povezati v celoto. :)

lp S.

Jaz pesem dojemam kot opis prizadete ženske, potem ko je nekdo brezčutno zarezal v njeno bit. Lahko pa je ženska nekomu zadala smrtno rano in odšla, brezskrbna in brezčutna, stran. Zakaj potem nežnost?

Ampak je res, pesem lahko beremo na več načinov, zato je dobra.

in se strinjam, serigala, da se prepletata nežnost in trdota. A jaz bi jo očistila vse nežnosti. ker ko si popolnoma ubit in ima še sonce trne, takrat ni prostora za nežnosti. Tista druga čustva so dovolj močna in jih ne gre likati z nečim, za kar v trenutku bolečine dejansko ni prostora. nežnost vidiš šele z distance in čez čas, v sedanjosti je pa to kar je.

Legy, najbrž je bila tvoja pesem napisana na nekih popolnoma drugih temeljih, a v meni zbuja takšna razmišljanja. Bi pa bilo zanimivo brati tvojo razlago tvoje pesmi :)

lp Teja

Dišiš po mrtvih besedah.
Tvoja koža hromi dotike.

Razbrazdan krik tesnobe si.
Gladko perje tišine si.

Na mehke stene neba
obešaš svoja zlomljena krila.

Na oguljene podplate teme
zabadaš trne svojih sonc.

Morja se bojijo tvoje modrine.

Gorovja si zalučala daleč stran.
Njihovi vrhovi kopnijo brez tebe.

Pesem je zelo zanimiva z več stališč. Ob prvem branju ti najprej da občutek preobloženosti, ob drugem branju ta preobloženost praktično izgine in prepusti mesto večplastnosti dojemanja. Temu veliko pripomore tankočutna kontrastnost, kar dokazuje avtorjev boj s samim s seboj - z občutkom nemoči in nezmožnosti odločitve. Po eni strani dokončne resignacije in obupa, po drugi strani pa takoj omehčanje poprejšnje misli in poskus , omilitve. To pomeni, da pesniški subjekt, ki očitno želi biti le nemi opisovalec, tega ne zmore in se prepusti svojim čustvom. Avtor je to kontrastnost odlično izpeljal z uporabo nekaterih zanimivh besednih zvez, med njimi izstopajo trni sonca, razbrazdan krik... ki nosijo že samo po sebi veliko sporočilno vrednost. Na kratko, čisto vsak verz je trn, za katerega avtor ve in ga boli in razume, da ga ne more odstraniti, a poskuša vsaj delno omiliti bolečino.

Da ne dolgovezim, moje laično mnenje je, da je pesem odlična in ne potrebuje vsebinskih sprememb. Njena večplastnost nudi bralcem svoje verzije (odvisno od posameznikovega dojemanja) in to je njena samo dodatna vrednost. In, ja, legy, se strinjam, pesem je res nekaj posebnega. :-)

Upam, da sem bil v pomoč,

lep dan,

Gari

Tole je postalo prava pesniška delavnica. Super! Kajti - pesem, legy, lahko še vedno ostane natančno takšna, kot je - kot vemo, so vse na forumu le predlogi, nikoli obvezni - in če ti kot taka najbolj "zaigra na dušo", jo pač pustiš nedotaknjeno. Tu igra vlogo distanca, o kateri s(m)o precej podrobno pisali v Dusannovi temi o napakah pri pesnjenju (žal se zdi, da smo prepričevali prepričane, sicer pa morda zapravljali čas). Če je pesem zate čisto nekaj posebnega, kot sam praviš - subjektivno - potem je razumljivo, da jo boš težko spremenil, bodisi po naših predlogih/smernicah bodisi po svoje.

Tako da tole pišem predvsem v smislu te tukajšnje "delavnice". K in serigala sta ti v resnici zelo dobro odgovorila, tudi coprnica je podala zanimiv dodatni aspekt na pesem.

Izvorna pesem deluje kot niz bogato okrašenih girland, ki pa med seboj niso (dovolj) povezane, hkrati pa jih mestoma teža okraskov poveša k tlom. Pesem sem sicer ocenila z nadpovprečna, ker premore odlične metafore in simbole, vendar pa ji do najvišje ocene in/ali podčrtanosti manjkajo določene stvari. Pri konsih si recimo lahko privoščimo razcepljenost pesmi (tako slogovno kot vsebinsko), pa še pri katerem bolj "odbitem" slogu; sicer pa je pomembna kakovost pesmi njena koherenca, logično-jezikovno-vsebinska vezljivost, ki tukaj manjka, zdi se, da prav zaradi silne nasičenosti s pesn. sredstvi. Večkratno branje tu izpostavi le, da bi bili lahko že posamezni verzi samostojna pesem. Npr.:

Razbrazdan krik tesnobe si.
Na oguljene podplate teme
zabadaš trne svojih sonc.

To je že samo po sebi dovolj močno. Je pa pri tem treba opozoriti, kot je dejal že k, na "krik tesnobe", ki je preveč banalen, in pa na nerodno predložno zvezo "zabadati na" (zabadamo V).

Če pogledam K-jev komentar, je pretežno ohranil aktivno v pesmi in izključil pasivno, izločil je tudi podvojitev "zabadanja" (ne vem, ali je namerno dvakrat ali ne - ni toliko očitno, da bi se dalo razbrati, ali gre za utemeljeno pesniško sredstvo ali za škratka, ki se nam vsem rad prikrade, da neko besedo v pesmi nehote ponovimo). Hkrati je pesem v svojem bistvu ostala cela, klena.
Pri serigalinem komentarju bi izpostavila njeno preoblikovanje:
Razbrazdan krik tesnobe si
v gladkem perju tišine.

Ta način skladenjsko in pomensko zelo zdrsne v bralca, deluje manj odsekano od izvirnika, pa tudi manj "naštevalno". Kontrast je priljubljeno in učinkovito pesniško sredstvo, ki se mi zdi tukaj utemeljeno.

Pesmi bi torej lahko nekaj odvzeli, ostalo pa malo spremenili, npr. takole:


Razbrazdan krik si
v gladkem perju tišine.

Tvoja koža diši po
odmrlih besedah,
hromi dotike.

V mehke stene neba
zabadaš svoja zlomljena krila.

Na podplate teme
lepiš trne svojih sonc.

Gorovja si zalučala daleč stran.
Njihovi vrhovi kopnijo brez tebe.


To je pač še ena "metamorfoza". Ne pozabimo, da bralci vedno v pesem damo del sebe, s čimer so neizogibno "okužene" tako naše interpretacije pesmi kot tudi naši morebitni predlogi.

Pohvalila bi tudi zaključek pesmi. Zaključki pesmi so zelo pomembni in lahko "rešijo" celo pesem (če seveda ni predolga), slabi pa lahko sicer dobro ali odlično pesem hudo skazijo. Legy, tvoji zaključki so običajno zelo dobri (če pomislim samo na Legykons 4!!). Tudi v tej pesmi ne razočaraš - zaključiš z verzom, ki prvič odstopi od nagovora drugi osebi, prispodoba je končno namenjena drugemu "liku", a hkrati učinkovito povezana z glavnim pesniškim subjektom.

Legy, tvoje prispodobe so praviloma močne, globoke, včasih pa tudi klišejske, rahlo osladne oziroma preveč nabuhle in nakopičene ena vrh druge. Kot je bilo prav tako že omenjeno v temi o pesniških napakah: pretirano kopičenje pesniških sredstev zamori jedro pesmi. To govorim zdaj nasploh za tvoje pesmi, ne (le) za tole konkretno. To je tako, kot če bi na sadno kupo dal trojno porcijo smetane. Preden se prebijemo do konkretnega okusa in teksture sadja, smo že siti smetane, ki je sicer okusna, vendar hkrati pušča v nas neko praznino. :)

V Legykonsih se praviloma dobro odmikaš od tega in dopustiš bralcu doživetje bistva, pogled na prerez jedra.

Toliko z moje strani - morda pa doda in predlaga kdo še kaj.

Lp,
Kerstin

Hej vsem!

Ja, zanimivo, zanimivo... Res hvala vsem za komentarje. Izvedel sem veliko zanimivih in koristnih stvari, da približno vem, kam obrnit jadro. :)

Res je dejstvo, da vsak malo drugače dojema pesem, vidim pa, da je bistvo pesmi zajeto in jasno, kar je bil tudi moj prvotni cilj (v smislu, da ne zabluzim preveč s svojimi metaforami :)).

Kerstin, saj ni dvojnega "zabadanja" v pesmi. :)

Vsi predlogi so zelo smiselni. Sicer sem jaz želel prikazati kontrast z odsekom. Recimo, tu:

Razbrazdan krik tesnobe si.
Gladko perje tišine si.

Tukaj je tisti samogovor v sebi, ko nekaj rečeš na glas, v resnici pa ne misliš tako. Torej, prvi verz zakričiš naglas, pomen je pa tisti v drugem. No, v tem smislu.

Kakorkoli, bili ste mi v veliko pomoč in še 1x hvala!

Lp, Legy

Hehe, Legy, od prevečkratnega branja sem menda pomešala izvirnik in komentarje. :)

Lp,
Kerstin

P. S. Legy, tole:
U3nek 14 avtor Legy sem podčrtala, ker gre ravno v to smer, o kateri sem pisala: je izčiščeno; premore učinkovito metaforo, ki pa je potem ne "zadušijo" ostale. Ja, v pesmih so pomembne in potrebne tudi čisto "vsakdanje" besede (ne poetične (>> marsikdaj patetične) in presunljive in "globoke" in solzave itd.) - gradnja pesmi je tista, ki jim lahko doda tak zven, če je treba. Same po sebi ne morejo dobro učinkovati - podobno je pri Ni me v tej pesmi, kjer je najmočnejši, kot pravi Lidija, naslov, ostalo pa je spet preveč nabuhlo. No, moje mnenje pač, sploh ko vidim, kaj si sposoben napisati, in zato vem, da v svoji poeziji ne izhajaš osnovno iz nekega leporeč(en)ja.

Lp!
Kerstin