Se strinjam z Zalko!
Čeprav mi je tudi tako všeč, sam sem pa moral 3x prebrat, da dojel kaj pomeni ta kitica!:)

Menim, da imaš prav Zalka. Na rimo sploh nisem mislil, čeprav nimam proti njej nič, četudi jo haiku "ne prenaša."
Hvala za stik.

Če bi bi že menjal vrstni red, bi ga takole:

Ostrina čeri
reže obline valov,
prš kožo soli.

Svit, vidim, da sem spustila en korak, ko sem razlagala vrstni red. Se oproščam. Verjetno je zato prišlo do rahle zmede.
Podčrtano imaš varinato kožo prš soli, ki prav tako odskakuje. Zahteva dolge pavze med branjem, da je razločno. Preden sem sploh začela temo, sem poskusila vse tri možne kombinacije. Tista, ki si jo predlagal, je slabša od že obstoječe. Res priporočam, da si vse tri prebereš na glas.

Ne prepričujem, da je treba popraviti, ne me razumeti napak.
Imam občutek, da bi rad imel na koncu verza sol. Sama nimam občutka, da je to potrebno. Zdi se mi celo nasprotno. Pomembno je, kaj soli (predstavljam si, da je mišljena človeška koža) in ne, da soli.

Samo toliko. Premisli, saj ni treba na vrat na nos. Jaz se zdajle poslavljam, če boš odločil, da se spremeni, bo spremenila katera druga od urednic.

Želim lahko noč,
Zalka

ToPoPeRe_15

Najbrž bi se razen zlogov, dalo po teoriji haikuja, zapisanemu najti kar nekaj očitkov. Toda pesniška svoboda, ki se po moje z mirno vestjo lahko izogne v naprej določeni formi, razen če že v osnovi ne gre bolj za pesniško vajo v »izpolnjevanju forme« z v naprej določenimi vsebinami ki imajo določene formalne parametre. A to je vaja ne pa pesnjenje iz neke (notranje) nuje, kar pa sploh ne more biti že v naprej razlog, da izdelek ne bi bil popolna pesem.
Na ta način se tudi izognem modrovanju o haikujih, ki bi hitro razkrilo moje šibko poznavanje te snovi, ki pa je zavestno ne želim izpopolnjevati, saj bi za to, po mojem mnenju, moral študirati, predvsem ne zgolj teorije haikuja, temveč bi moral poglobljeno poznavati kulturo in miselni svet, ki je rodil haikuje. Vsaj to sem se naučil precej zgodaj, ko sem skušal naučiti skrivnosti ike bane, saj sem se hitro naučil, da ne gre zgolj za pikanje treh različno velikih vej/rož/rastlin/karkoli v takšno ali drugačno vazo…

Zato naj bo to zame zgolj pesem z naslovom Haiku in me predvsem privlači neka primerjava, ki se sama vsiljuje, in gibanje v tej pesmi.
Na eni strani imamo oblino valov ter kožo in na drugi strani čeri ter sol.
Morda je nekaj sorodnosti med kožo, kot ovojem telesa (in je telo hiša duše…) ter valovi, kot »kožo« morja, ki ovija planet (z dušo, ali brez duše?).
Ta »koža«, ki pravzaprav ščiti (dušo) in jo pravzaprav »določa« - (živimo v svoji kože in katere se ne da skočiti…) je na preizkušnji čeri in soli. Trdnih, raskavih pasti v katere butamo, kot so čeri in krhke, topljivem nevidne soli, ki nas prav tako zareže/zapeče, če nas razpršena v vodi poprši. Tu se ta dva svetova spojita, saj je val po tem, ko se razreže ob čeri, pravzaprav slana prha, ki reže našo kožo, zato so v tej pesmi te primerljive kategorije, nekoliko premešane, ena z drugo. In morda je ravno v tem smisel te pesmi, spoznanje, da je ogroženo hkrati ogrožanje in nazaj, če v igro vpletemo še sicer neizrečeno misel, da si kožo razpraskamo ob ostrih čereh, jo bo slana prha razkužila in tako pomagala k hitrejšemu celjenju…
Moč te pesmi se zdi zato ravno v neizrečenih kategorijah, ki jih prinaša izkustvo in jih je (morda) lahko spoznati tudi prisluškovanjem modrecem.

Koliko je treba dodati in koliko je v kontekstu »razumevanja« pesmi dodanega že v naprej zgolj zato, ker sem že v naprej vedel, da prebiram pesem, ne zgolj opis razglednice z morja, je vprašanje, na katerega ta hip, ko sem že razmišljal o tej pesmi, ne znam več odgovorit…

Perorez, pozdrav,
me veseli da si iz ozadja izpostavil haiku, o katerem poglobljeno razpravljaš. Zelo težko je v tako malo besedah izreči mnogo, a ravno v tem je moč poezije, pa naj bo katerekoli zvrsti že. Hvala za izpričano tankočutnost.