Zakaj in kako ne bom znal najbrž nikdar razložit, ampak Zelena veranda avtorice sheeba, me je brcnila še sam ne vem točno kam.

Povabljen na zeleno verando

Gluh za velike zgodbe,
slep za vse, kar preživi trenutek levitve,
sem povabljen na zeleno verando.

To je vse, kar je, čudovito preprosto,
veter, veje, konj na hribu, ladja na morju, pika, črta,
morda zloženo v 575 in tisto nekaj neulovljivega vmes,
ki pa je morda samo frekvenca impulzov,
ki jih pošiljajo neki čepki v očeh,
ko jih draži zeleno sonce.
Bom lahko spet enkrat navidez zagreto razglašal.

Zelena veranda, piše v vabilu,
je prostor za popoldanske čajanke,
nežne klavirske melodije, barvne harmonije.

Figovec brusi veter, brusi čutno s hrapavostjo svojih listov,
nad tvojo nadstropno železno posteljo pa se v zelenem vetru
že nekaj let pozibavajo niti, prepletene, zavozlane,
v močan, trden, vzdržen konec, privezan sam nase.
Samo en lunin žarek še drži nad gladino, neotipljivo, neprecenljivo.
Dobro veš, da ne diši več po svežem in veš tudi,
da je rdeči in utripajoči preblisk v zelenem mesu hipen in minljiv.

Nežen dotik v vabilu odkriva oblike, podobe, sledi vezem,
sledi smerem, preko telesa sega višje, tam kraljuje pesem,
od korenin do spanja na oblakih, preko raznih brezen.

Mesečnik v nočeh sledim tvojim namišljenim gibom,
preko črk, podob v spominu, kjer zelene vonjave
postavijo pokonci vsako preostalo dlako in zeleni balkoni
pošiljajo srhljive impulze vzdolž hrbtenice.
Ničesar nimam, kar bi lahko dal ali še zabarantal
in zjutraj bo nezaustavljivo vsakdan z močnim ropotom potrkal na vrata.

Plutje po gorkih morjih, kjer ne srečaš ničesar drugega,
kot pripekanje sonca in srebrne odseve mesečine,
utrudi.

Naslednjič ste zato povabljeni k meni.
Razložil vam bom, da je vse čudovito preprosto,
trava je zelena in vse, v kar ni mogoče brcniti,
je samo frekvenca impulzov,
ki izvirajo iz nekakšnih čepkov očeh,
ko le te obsije zeleno sonce,
presejano skozi zadušljivo in soparno atmosfero.