Pozdravljen, Dusann, pesem bom komentirala, čim bom imela malo časa, ker ravno odhajam na en sestanek (zaenkrat le to: pri branju bodi pozoren na tisti, tista, tam ... razmisli, kje te besede res poglobijo pomen in kje presekajo rdečo nit).
Samo toliko se zdajle oglasim, da ti povem, da sem prestavila v temo Sprašuj in predlagaj, kamor bolj sodi.

LP, Ana

Ok. Hvala Ana bom pregledal.

Lp. DUSANN

Ana sem izločil besede, ki si mi jih svetovala. Upam, da bo sedaj v redu. Nekaj sem jih pustil. Zgleda, da sem obseden z njimi.

Lp. DUSANN

Pozdravljen, Dusann, sem nazaj. Veseli me, da si sčistil pesem. Meni je zdaj veliko bolj tekoča, kot reka, kot zen.
Še nekaj predlogov in opažanj (vzemi, s čimer se po premisleku strinjaš, ostalo pusti ;-):

generalno: všeč so mi oklepaji s pojasnjevanjem časovnega ali zunanjega okvirja (mislim pa, da se pišejo stično - ni presledka med oklepajem in besedo). Glede na to, da ne uporabljaš ločil, bi ti predlagala, da odstraniš vse vejice, dvopičja in tripičja. Tok pesmi čisto dobro usmerjaš z verzi.
Zdaj pa še nekaj konkretnejših, vpisanih v besedilo:

Česala si je lase v barvi nedolžnega kostanja
v podstrešni Boemski sobi
njenem Svetišču
na Križevniški
( tistega vročega poletja )
kjer so ponoči škrtale miši
ujete izpod starega ladijskega poda
in je na štafelaju slonela oljna slika
z modrim abstraktnim motivom z nekaj zlate,
v starem mestnem jedru,
poleg reke …

Imel sem komaj šestnajst let in pol
davnega leta tisoč devetsto devetinsedemdesetega
( ko je bil spet spleen v zraku
in je Picasso že zdavnaj zaključil modro obdobje )
takrat sem začel doma krasti iz skrinje in vrta:
solato, peteršilj, korenje, salame, klobase …
da jih je pri čudaškem sosedu s sitarjem
( ko je neprestano preigraval indijske rage na predpotopnem oksidiranem kanapeju )
menjavala za marihuano -
kajti bila je vegetarijanka …

Opazoval sem jo:
ko je izvajala jogo
stala je na glavi
z razsutimi lasmi po tleh
v barvi nedolžnega kostanja
jaz sem kadil …
igral kitaro,
Donovana …
odpihoval dolge lase ki so mi silile v oči - silili
obdan:
s svečami in kadilom
sedeč po turško
na starem postanem jogiju
ko je vetrc pozibaval reko …
ko je mesto imelo še oluščene fasade
in so v parkih posedali utrujeni golobi
in sem ter tja kakšen zaljubljenec
kakor jaz …
( čeprav nerad uporabljam to besedo ... )
ujet v sončnem plesu …

Bila je lepa …
rahlo sključena
z lepim sladkim grškim nosom - pazi: lepa, z lepim - besedi sta
preblizu, izberi sinonim

malim klobučkom in Jezusovimi opanki
in dostikrat sem se vprašal ali je zmožna hoditi po vodi …
z lasmi v barvi nedolžnega kostanja
malo je govorila
a bila je tehtna …
in kadila je z indijskim ustnikom v kotičku ust …
rad sem jo opazoval ko je tako galantno zvijala cigarete

Taja je bila popotnica. (tu bi opustila ime - zate, vem, je pomembno, a pusti bralcu, da popotnici da svoje ime ali ga povsem opusti - pesem z omenjanjem njenega imena zožiš)

Morda je zato njena soba spominjala na nekakšno bivališče Dalajlame
na duhovno Svetišče
vse te knjige, koralde, zapestnice, vaze …
njeni vtisi s potovanj …
pogovori o:
hipijevskih komunah …
o Krishnamurtiju

Tista čudovita jutra s sencami pajčevine,
ko je vstopalo Sonce
brez trkanja,
ob bledi kavi, z ukradenim časopisom
s sosedovega predpražnika,
ko sva opazovala žuborenje Ljubljanice,
ko je nosila v sebi vibrirajoči OM …
zavedanje stvarstva,
zavedanje sebe,
ko se me je dotaknila z mezincem …
tisti čudoviti pogled skozi obokano okno …

Rada sva se sprehajala po starem mestnem jedru …
ob Rimskem Zidu
zakrita z vrbami
se gugala na gugalnicah otroških igrišč
( najina ulica je bila Igriška ulica )
se igrala v peskovnikih z otroci
delala potičke iz mivke
jahala oblake …
in se smejala
in se smejala
ha, ha, ha …hi, ho, ho ...
tisto čudovito žlobudranje otrok …

deklica, ki je jokala, ko ji je nekdo ukradel žogo,
bila je nesrečna, kakor jaz, ko so mi ukradli skiro
ob zgražanju ljudi - ta del bi dala ven, ker padaš v drugo zgodbo, mrtvi rokav, zaustavi pripoved o paru in ni bistven

žicala mimoidoče za denar
v svojih hipijevskih capah
posedala sva v slaščičarni Jagoda
na Židovski
ob izvrstnih sadnih kupah
ki jih je znal delati le Ramiz -
( ko je puhtel vroči tlak )
ki jih je tako ljubila
posebno jagode
opazoval sem jo:
kako pobožno je dajala vsako posebej v usta

Imela sva čisto svoj svet:
prepreden s Siddharto in Govindo
z okusom kous kousa
in ob bežnih mračnih trenutkih me je spominjala na Kamalo,
kot da bi obarvala mesto z barvami Goe in Matale
in mu dodala odtenke žgane siene ki mu je primanjkovalo
tiste topline…
( Mesto potrebuje toplino! )
( Človek potrebuje toplino! )
z aristokratskim poduhovljenim obrazom
nekako sem vedel da najino srečanje ni bilo naključno
ampak je bilo točno določeno v mojem življenjskem skriptu
nekateri ljudje se nam vtisnejo v dušo
obstaja deštin,
pa pravzaprav ne vem zakaj … - tudi to bi dala ven, glede na zgodbo deluje preveč introvertirano oz. načenja novo temo, zamaja tekočost pesmi.

Takrat sem začutil, da bo postala moja muza,
ko je česala lase v barvi nedolžnega kostanja
v Boemski sobi,
kjer so ponoči škrtale miši
ujete pod stari ladijski pod.

In kakor je nenapovedano prišla je tudi odšla,
ko sem zastal s svojo novcato spalno vrečo
pred starim stopniščem ki je vodilo v njeno sobo,
ko mi je gospodarica zaprepadeno dejala:
( kot takrat ko sem ji ponesreči razbil njeno najljubšo difenbahijo, ko sem iskal ključ )
dejala: - to besedo bi raje premaknila sem
da je zgodaj zjutraj odšla
s knjigami, zapestnicami, koraldami …
s Krishnamurtijem
poravnala stanarino
in jo poljubila na lice …
takrat se je nasmejala od sreče
( čeprav je bila tečnoba )
ko je to izrekla … - ta verz spet preveč pojasnjuje, zdi se mi odveč
najbrž je ni nikoli nihče poljubil
najbrž je ni nikoli nihče poljubil
bila je stara devica …
- tudi to bi dala ven, saj se device ne nazivajo zaradi poljubov ;-)

Trideset let je minilo od takrat
pa še vedno rad zavijem v Križevniško ulico
( najbrž bom to počel do konca življenja )
ob določenih pobožnih trenutkih
( še vedno malikujem njen podarjen indijski ustnik in njen šop las z vonjem nedolžnega kostanja, ki ju hranim v svoji Zlati Šatulji )
v ozek prehod …
med dolge spiralaste sence
v starem mestnem jedru:
kjer ni več oluščenih fasad
kjer vetrc še vedno pozibava reko
kjer še vedno če dobro poslušaš reko zaznaš tisti vibrirajoči OM …
kakor nekoč …
kakor nekoč …
ko je mesto prepredeno s turisti
in utrujeni golobi niso več sami
in je v parku polno mladih zaljubljencev

Pokukam skozi težka vrata
s starodavnim trkalom
( tako sramežljivo da me ne bi uzrl kak človek
kakšen dlakocepec )
z neobritim obrazom
s podočnjaki
tja v temačno avlo …
in iščem njene vtise stopinj na prašnem stopnišču
da bi jo uzrl …
samo za trenutek bi jo rad še videl;

kako si češe lase v barvi nedolžnega kostanja
v podstrešni Boemski sobi
v najinem Svetišču
preden Grem.

Pesem mi je všeč, blizu in zlahka v mislih potujem na njenem valu. Upam, da se znajdeš v zgornjih oznakah in da je to približno to, kar si pričakoval.
Drugače pa: piljenje nam po navadi vzame največ časa, veliko več kot prvi zapis pesmi. Le pogumno naprej,

Ana

Hvala ti Ana, ker si reskirala čas in si mi jo popravila. Se strinjam s tvojimi popravki. Svoje dete je težko popravljati, si malo slep. Tiste si bom pa zalepil na strop!!!!

Lahko noč ti želim, DUSANN