Pesem, ki posega v človekovo globino, bralcu ponudi občutek, da je
v pesem upet. Lepe mehke prehode si uporabljal med dogajanji in
človeka tvoja pesem vabi, da se ob njej ponovno ustavi in bere,
bere....
Si mojster ni kaj, kapo dol.
Sem mislila, da znam svoja čustva prelivati na papir, a ugotavljam,
da sem še v mali šoli.
Lep dan Ivana
In še to je v prid pesmi, četudi je dolga, bralca drži v napetosti in pričakovanju, kaj bo prinesla naslednja vrstica in ne zbledi, tudi za to, čestitke. Najslabše je, če se pesem vleče kot jara kača in pesnik nima občutka, kdaj treba kači odsekati rep in potem se zgodi tisto najslabše, da kača prehitro odvrže svojo kožo, pri tebi pa to ni prisotno in kot rečeno, čestitke.
Pozdravljen, Dusann, pesem drži v napetosti, se stopnjuje, barvito preskakuje kraje, razpoloženja ... s ponavljanjem verjel sem ti (in to neenakomernostjo) ustvarjaš ritem, ki je kdaj hitrejša od srčnega utripa. Pesem se me je izjemno dotaknila. Samo zadnjo vrstico bi spremenila ali povsem opustila. Pesem z močnim tempom in stopnjevanjem je težko učinkovito zaključiti - hm, se mi poraja ob branju: je pesniški subjekt res verjel le zato, ker ni mogel prenesti bolečine? ali verjel sem ti zaradi strahu, da bi odšla? To spolh ni tako važno, pričakovala sem morda tudi negacijo na koncu, npr. Ne verjamem ti več., čeprav se mi tudi ne zdi dobra rešitev. Razmisli o zaključku pesmi.
Edina pripomba, za katero se mi zdi, da bi tvoje pesmi naredila še bolj presežne (ne le pri tej, ampak tudi pri več drugih pesmih), je uporaba zaimka TISTI.
Naj povem s primerom: tukaj se mi zdi uporaba umestna: "ko sva v smehu zdrsnila do tistega starega hrasta kjer sem vrezal v skorjo najina imena", (popravi v najini imeni - dvojina!) govoriš o hrastu, na katerem si pustil znamenje - torej si lahko predstavljamo nek poseben, označen hrast; neumestno pa se mi zdi npr.: "kljub temu da si zakrivala tiste svoje grimase" brez škode bi "tiste" izpustil, ker preveč določaš nekaj, kar bralcu ne more biti določno.
S pogosto uporabo "tisti" zapiraš zanimivo paleto, s katero slikaš pesem - skozi dogodke, spomine, zapreš jo, narediš jo mnogo bolj individualno in določno - brez "TISTI" bi pesem povsem razumljivo delovala, dihala pa bi bolj odprto in dopuščala bralcu, da si sam zamisli tako in tako torto, tako in tako drevo, tako in tako steklenico, ne pa prav TISTO (ki si je take kot jo je imel v mislih avtor tako ali tako ne more izmisliti), zato ta bralec nekako ostaja zunaj zgodbe, čeprav ga zaradi subtilnosti vleče vase.
Dusann, priporočam ti, da si pri enem od kritičnih branj lastne stvaritve pozoren samo na "tisti, tista, tisto", lahko si te besede tudi podrčtaš, nato pa premisliš, katerega od teh pogosto rabljenih zaimkov lahko spustiš - občutek imam, da bo pesem še boljša. Poskusi (jaz sama se večkrat ukvarjam s selektivnimi branji svojega pisanja - enkrat sem pozorna na ritem, drugič logiko, tretjič ponavljajoče besede ...).
Hvala Ana za popravilo slovničnih napak. O tistem sem že enkrat razpravljal. Pesem sem pisal naenkrat v alla prima načinu. Bolečina iz otroštva ti povzročijo napačne percepcije življenja in dokler jo ne umiriš poteka vse narobe, družiš se z ljudmi - privlačnost, ki niso v redu. Po tem ključu poteka zaljubljenost, ki ni naključna ampak je zapis dveh oseb, ki jih nasprotja privlačijo. Če si podrejen in se ne ceniš boš našel osebo, ki je nadrejena, psihopatska, nezmožna čustvovanja. ( Freud, Fromm, Šteblaj ) Bolečina je tista ovira, da se ne ceniš. Zato je vsak tretji zakon razpad. Zato je tisti verz umesten.
Sem popravil napake, vsaj upam ( zmedenost ). Bolečina povzroča to, da greš iz ene skrajnosti v drugo, od pretiranega nezaupanja do nekritičnega zaupanja, zato sem zadnji verz pustil.