.
Dušan včeraj sem na bicilku razmišljal o tem tvojem vprašanju, pa prišel do precej preprostega odgovora.

Zadnjič si napisal eno precej odkritosrčno pesem, ki sem ti jo precej pohvalil, celo življenje si dal not in hudo mi je bila všeč.

Težko je vso čustveno žehto spravit gor. Pa ne zato, ker bi bilo z njo kaj tako hudo narobe, ampak bolj zato, ker si (sem) lahko hitro narobe razumljen.

Saj vidiš, da gledamo na vsako črko in tudi, če točno veš, da mora biti tam, ti tega ne priznajo, pa si naredil narobe, za dva dni debate.

Govorim le o srednjem spolu, da se ne bi debata spet zreducirala na tisti staro ...

Nisem napisal, kar sem hotel, ravno tisto sem zbrisal, a prepričan sem da me ti razumeš.

Ponosen sem, da znam stvari tako napisat, da me ti razumeš, hudo namreč pazim na to, kdo me hvali, da me ne bi bilo treba biti sram pohvale.


Lp


B

Razumem te, kaj hočeš povedati. Tole je včasih res naporno. Najbolj me moti, ker večina ljudi misli, da je to napad na njih - posebno ob aforizmih. O tem smo se že pogovarjali in ti to dobro štekaš. Ta občutek napadenosti tudi dostikrat iritira razprave na forumih in se sprevrže v čisto nekaj drugega, ker se vmešajo pretirano čustva. Vsak ima neko svoje življenje in če pišeš iz njega si najbolj prepričljiv, je pa res tudi, da si najbolj čustveno vpet in občutljiv na kritiko, če pišeš iz sebe. To smo vsi brez izjeme, le prag te občutljivosti je različen. Midva recimo svoje poveva ( ni pa to vedno najboljše ), večina pa je modro tiho ali pa kuha zamero, kot je potem izbruhnila recimo v temi o ocenjevanju. Mislim, da je bolje da človek pove kaj misli o čem, kot da kuha skrito zamero in ostaja fin, ker ta prej ali slej udari ven. Za prepoznavnost v pesmih pa je tako ali jo imaš ali pa ne. Morda pride tudi s časom ali pa ne pride. Ne moreš reči, sedaj bom delal na prepoznavnosti, ker ne bo v redu, ker si potem obremenjen, enako je s stilom, bolj razmišljaš o njem slabše je. Cankar je rekel, naj gredo stili k vragu in je napisal Podobe iz sanj, ki je najbrž najbolj stilsko in vsebinsko dodelano besedilo. Zgoraj sem ti dal primer pesnika, ki je prepoznaven in piše iz sebe. Morda se zdi meni, morda za druge ni. Upam, da sem ti s tem kaj pomagal.

Lp. DUSANN

Hm, zdi se mi, da vsak piše iz sebe (na osnovi lastnih izkušenj, spoznanj, vedenj, karakterja, zgodovine, prigod, razmislekov ...) - zanima me, kaj mislita pod tem, da ne pišeš iz sebe?

Lp, Ana

Takole bi rekel Ana, res je, da vsak piše več ali manj iz sebe. Moti me včasih nesamokritičnost. Recimo pri angažiranih pesmih, ki so dostikrat polnie socialne pravičnosti, vprašljivo je pa če ti res stojiš za tem. Socialni čut imajo le redki posamezniki v družbi. Ljudje nismo vedno tako dobri, kot se radi prikazujemo. To se pravi v pesmih , ki imajo takšno tematiko je treba biti tudi kolikor toliko pošten do sebe, da si prepričljiv. Težko je pisati, pravzaprav najtežje tudi o svojih napakah in moraš imeti res jajca in biti zrel, da o tem pišeš. Pri prozi me prepriča človek, ki izhaja iz sebe, ne piše o onih ( seveda piše, vendar izhaja iz sebe ) jaz ne morem vedeti kaj Ana misli, lahko imam le neko predstavo o tem ali je pravilna ali napačna pa ne vem. Herta Muller me ni prepričala, čeprav je stil odličen, ker opisuje taborišče v katerem ona ni bila in tudi v tistem času ni živela in ona ne more vedeti kako predstavo so ti ljudje imeli v glavi. Ta zorni kot se skozi leta tudi spreminja, tudi če ji je narekoval nekdo, ki je to doživel. Prepriča pa me Solženicin recimo. Jaz ne morem res kvalitetno pisati o nečem, kar nisem doživel ( lahko pišeš tudi fantazije ). Prepričljiv si lahko le iz lastnih izkušnjah, če ne je pesem ali proza le približek nečesa. Človek v bistvu lahko dobro piše le "avtobiografijo".

Lp. DUSANN

In vendar, vse, kar piše (čeprav je fantazijsko ali pomaknjeno v jamski čas človeka ...) JE avtobiografsko - hočem reči, v svoje junake proicira (nezavedno), kar je izkusil, slišal, kar si po nekakšni svoji (empatični) logiki zmore predstavljati. To, kar določa osebni stil, je vsekakor biografsko in avtorja lahko prepoznaš po delu.
Mislim, da je velika razlika med ljudmi: nekateri bodo doživeli taborišče, a o njem ne bodo znali nič kaj prepričljivega napisati, nekateri pa ga od znotraj ne bodo videli, pa bodo z izjemnim jezikom in vživetostjo prikazali razpoloženje tistega taborišča (ker ga gradijo od znotraj) - pri pisanju po moje ne gre toliko za "dokumentarno fotografiranje" kot za nekakšno risanje s potezami, detajli.

Tudi pri branju je enako: zakaj lahko tako globoko doživimo npr. Bralca Bernharda Shlincka? Ali samo zato, ker je nekaj tega avtobiografsko ali zato, ker smo sami izkusili kakšen procent podobnega v življenju ali zaradi mojstrske upodobitve te snovi v knjigi?

Meni osebno je vseeno ali je avtor na lastni koži preživel to in to, pravzaprav, avtor me ne zanima, zanima me delo - in če je tako dobro napisano, potem pa me res začenja zanimati, kdo je bil tisti, ki je to naredil.

Lp, Ana

Se strinjam s teboj Ana. Večina ljudi res ne bi znala napisati nič o taborišču ali o čem drugem, saj se mnogi še za dan nazaj ne zapolnijo zanimivih trenutkov. Pač niso vsi pisatelji. Pri branju Herte me je motilo to - čeprav ni direkto navajala ( Glejte jih prasce kaj so počeli ). Liki mi ne delujejo plastično in prepričljivo. Lahko je tudi stil. Ko sem bral opis Angele Vode v zaporu mi je to delovalo tako plastično, da sem se takoj uživel, pa ona ni bila umetnica, daleč od tega. Ona je to doživela na svoji koži in čustva se čutijo. Hertinih čustev pa ni čutiti. Nobelove nagrade za literaturo so zadnje čase postale preveč povezane s politiko. Tukaj je politični konflikt, sedaj bomo pa enega našli s tega področja. Nagrade je vedno treba jemati z rezervo, le čas je pravi sodnik. Večina stvari, ki je bilo za časa življenja nagrajevano je s časom zbledelo.

Lp. DUSANN