Yoda, res je, da si sovraštvo in ljubezen podajata roke, sta pa
vseeno vsaksebi, na svojem bregu, čeprav je širina med njima
relativna. Je pa do sovraštva le en korak, če preveč ljubiš. Ne vem
pa ali sem prav razumela ta tvoj aforizem, meni bi bilo bolj
logično, da sebe sovražiš, ker jo tako močno ljubiš. Ali pa je ta
meja med ljubiti in sovražiti tako majhna, morda le za las in tako
mešana čustva, da je zabrisana in zato ljubiš in sovražiš. No, ne
vem, bo morda še kdo kaj rekel:)).
Ja ne vem men kr pade na pamet zapišem pol pa itak si vsak sam zase razlaga ... :)
Je pa res, da sem imel v mislih vse to o čem ti govoriš.. Pa tudi neko simpatijo s katero pa sva v resnici dobra kolega ampak vseeno mo gre na čase na živce! :)
1. če nekoga ljubiš in ti ta ne vrača čustev ga ljubiš a vseeno ti gre na živce še posebno, če tvojo naklonjenost potem izrablja sebi v korist 2. u bistvu potem lahko tudi sebe ozr. svoja čustva začneš sovražiti 3. nekateri pa v resnici živijo 1x v sovraštvu in spet v ljubezni...zato nekatere ženske kar pustijo, da jih moški pretepa, zraven pa pravjo, da ga ne ga preveč ljubijo, da bi ga zapustile, čeprav ta tema pa pol že drugam k patologiji! :)
Ja, razumem, to je v primeru, če ni odziva, samo takrat pa verjetno čustvo ljubiti bledi in zavlada čustvo sovražiti. Sicer pa, v ljubezni je vse ali pa nič dovoljeno, tako vsaj pravijo:)).
Meni pa zveni povsem logično: tako zelo te ljubim (in zato - recimo - počnem neumnosti oz. trpinčim samega sebe), da te zaradi tega sovražim (ker - recimo - mi moja nora ljubezen do tebe ne omogoča osvoboditi se in pogledati še kam drugam :)).
Yoda, morda je pri tvojih odgovorih zgornji res že esej, ampak za tukajšnje mere pa - hehe, je vsaj trikrat prekratek. :))