Forum

Češnje - modri cvet

ČEŠNJE avtor modricvet

Pesem skozi simboliko češnje (tako drevesa kot plodov) prikazuje dva izseka iz časa lirskega subjekta: mladost in starost (ali vsaj "zrela leta"). Obe obdobji sta izvrstno prikazani skozi prispodobe, mladost npr. pojé tudi zeleno češnjo, medtem ko starost racionalno poseka drevo, ki ne rodi več. Iz tega bi lahko razvijali številna razmišljanja, od tistega "mladost je norost ..." do onega, da včasih v starosti zmanjka sanj in upanja - pa vendar pesem na koncu zavije prav tja, v upanje ("čas je za novo drevo"). Zadnji verz lahko razumemo kot razcep v optimizem, smolnato jezero kot prispodoba življenjske krvi (dreves), ali v pesimizem (smolnato jezero kot gosta tema, ki ne dopušča rasti in pretoka v veje, v življenje).

V pesmi je nekaj močnih prispodob oz. pesniških sredstev, ki kljub preprostosti dosežejo učinek v bralcu, npr. "čas me ne boli. Še ne ...", ali prenos obžalovanja v "usta" kosa, ki sprašuje, "kje so moje češnje". Zelo izrazito, pa vendar brez patetike, se občutenje pesniškega subjekta izrazi v verzu "Ko jem tuje češnje / na štoru našega posekanega drevesa". Tu se ponuja še en aspekt kontrastnosti v pesmi: tuje in domače; prvo morda boljše, drugo zagotovo ljubše. Ne gre spregledati tudi aluzije med češnjami in mislimi (oboje (do)zorijo, oboje se lahko "odkotrkljajo", oboje lahko umrejo).

Češnjo lahko razumemo tudi kot žensko, ki je privlačna, tudi ko je še "zelena"; ko pa izgubi svoj mladostni čar, jo moški "poseka". To je le ena od možnih interpretacij, pesem pa je zastavljena dovolj večplastno, da jih omogoča več, in tudi v tem je njena vrednost.

Pesem je zapisana v prostem verzu, zelo blizu pripovedi, vendar ostaja v pesniških vodah. Zlasti zaključek nam odpira morda najgloblji vpogled v doživljanje lirskega subjekta.

Kerstin
 

modricvet

Poslano:
23. 06. 2010 ob 16:59

Kerstin, najlepša hvala za prijazno kritiko oz. analizo. Vidim, da mi je uspelo s prispodobami napisati to, kar sem želela, da drugi preberejo in razumejo.

Prvi del pesmi je dejansko nastal v moji mladosti (gimnazija). Morda bi lahko samostojno objavila tudi samo ta del, a sem si rekla: jaz sem tu v sedanjem času (ki pa me že malce "boli"), zato sem nadaljevala. Kot življenje, v malce bolj prozaičnem stilu.

Češnja svojo smolo joka navzven, jaz pa sem veliko svoje "smole" izjokala navznoter, zato je ostala v srcu. Nič hudega, bo za gnojilo novemu drevesu.

Edino tisti štor je bil mišljen drugače: na štoru je poskakoval kos, medtem ko sem nedaleč stran jedla kupljene češnje.

Hvala še enkrat in lep pozdrav!

Alenka

Zastavica

modricvet

Poslano:
24. 06. 2010 ob 13:03

Še to, Kerstin: "pozabila" si napisati, kaj pa pesmi manjka, oziroma, katere so njene pomanjkljivosti, da je kljub tej ugodni oceni še vedno preslaba, da bi bila lahko podčrtanka.

LP, Alenka

Zastavica

aco ferenc

Poslano:
24. 06. 2010 ob 13:52

V meni je prčrtanka, modra.

Lp

Aco

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
24. 06. 2010 ob 15:05

Nisem pozabila, Alenka, ampak sem nalašč izpostavila njene prednosti, ker se mi zdi ta pesem med najboljšimi, kar si doslej objavila tu, in bi ti priporočala, da nadaljuješ v to (oz. sorodno) smer. (In soneti ti ležijo, kot smo že ugotovili. :))

Je pa tvoje vprašanje na mestu, zato tukaj odgovor:

Misli se kotrkljajo kot zoreče češnje:
ena se skotali v obcestni jarek,
druga obleži na pragu hrepenenja >> besedna zveza prag hrepenenja je zelo obrabljena; nasploh je hrepenenje ena tistih nehvaležnih besed, ki jih je pesništvo preveč obrabilo, in kdor bere veliko pesmi, zazna take besede bijoče, udarijo po sicer dobri strukturi (mdr. so take besede ali BZ še (strto) srce, tolmun, čarobne noči, žametne oči, mavrica, biser ipd.).
- brezbrižno stopiš nanjo in jo zmečkaš;
tretja se mi smehlja s trave,
še vsa zelena je, polna praznega upanja,
vendar jo poberem in obdržim.
Mlada sem še.
A videla sem, kako so sosedove češnje
cvetele, zorele in zgnile.
Čas me ne boli. Še ne ...

Čez petintrideset let
je tu nova zgodba, nove misli. >> Ta verza delujeta preveč "tehnično" (kot recimo v filmu, ko zapišejo: 35 let kasneje). Tu bi bilo morda že dovolj, da namesto tega verza vmes daš recimo zvezdico, da se začuti "ločenost" teh dveh delov pesmi (da gre za časovni premik, je razbrati iz same pesmi, tudi če ne navedeš let).

Jeseni je mož posekal češnjo na vrtu,
ker že leta skorajda nič ni rodila;
v bližini ni imela opraševalke,
pa še bolezen jo je napadla.
>> ta dva verza bi izpustila, preveč pojasnjujeta in zvenita spet zelo "tehnično".
Plodov je bilo komaj za ptice.
A glej – čudež: spomladi
so na nekaterih mrtvih ležečih vejah
vzbrsteli popki in še zadnjič zacveteli. >> še zadnjič zacveteli popki. (vzbrstijo popki je spet zelo klišejsko, dala bi se najti kaka bolj sveža (pris)podoba)
Dalo bi se še drugače, bolj celovito poseči v ta del:
A glej - čudež: spomladi
se je nekaj mrtvih ležečih vej
še zadnjič odprlo v cvetove
(ali na podoben način, skratka skladenjsko teče malo bolj gladko in opusti brstenje in popke)

Ko jem tuje češnje,
na štoru našega posekanega drevesa
- kot, da mu ni nič jasno, >> to je fraza, in fraze običajno pesmi škodijo; namesto tega verza bi zadostoval en sam prislov, npr. zmedeno (zmedeno poskakuje kos)
poskakuje kos in cvrkuta:
»Kje so moje češnje?«

Čas je za novo, mlado drevo.
V mojem srcu se razliva smolnato jezero. >> Tu imaš sicer srce, lahko bi rekla: v meni se razliva ..., vendar me tu konkretno srce ne zmoti; kadar je pesem daljša in sicer izdelana, tudi kak kliše ali pogosto rabljena beseda oz. BZ ne škodujeta; če bi se usmerjali le na iskanje teh, bi zganjali literarni purizem, purizem pa nikoli ne prinese zadovoljivih rezultatov (če pomislim samo na jezikovni purizem, ki se najde celo v slov. pravopisu). Edini razlog, zakaj bi v tem verzu morda opustila srce in razširila na "v meni se razliva", je, da si pod smolnato jezero predstavljam veliko količino tekočine, za katero je srce skorajda premajhno. :)

Uredništvo večkrat pesnikom, ki to želijo, poda smernice k temu, kar bi se dalo (oz. bi bilo treba) še izpiliti. Včasih uredništvo samo poda tudi predloge, ki jih potem avtor upošteva ali pa ne; marsikdaj pa uredništvo samo nakaže smer, avtorji pa potem sami najdejo izvrstne rešitve. V tem tvojem primeru sem uporabila obe metodi, ponekod sem ti le nakazala, drugod tudi predlagala - sama pa se boš odločila, kako (če sploh) boš pesem še "obdelovala". :)

Lp,
Kerstin

Zastavica

modricvet

Poslano:
24. 06. 2010 ob 17:28

Hvala za kritiko.

Predloge sem upoštevala, naredila popravke, ...


LP, Alenka

Zastavica

Komentiranje je zaprto!