Morda ti je ravno slabo vreme med dežnimi kapljicami pripeljalo
muzo, ki je potrkala na okno in smuknila na tvojo mizo in nisi se
ji mogel upreti:). Kaj naj še rečem? Prekrasna pesem, moj poklon,
K!!!
V pesmi mi je zanimiv način gradnje - v bistvu začneš z znano sliko, ki jo razvijaš in pelješ v tisti "k" poetični svet - ki se giblje na meji med osebnim in notranjim ter zunanjim in tujim: iz žarečih izbuljenih oči ji bruhne jata črnih ustnic ki so kot ptice na obrisu škrlatne zarje kjer se pesem iz zunanjega prelomi v notranji svet. Oba svetova sta temačna in kot je starka bruhnila črne ptice, je pesniški subjekt vrgel pesem v zenit - najprej je izbljuval besede, in tiste, ki so v drobobolu ostale, so se zapisale (transformirale) v pesem. Kako je bilo, ko so črne ptice trčile v pesmi, se misel nadaljuje po branju ;-))
Nekoliko me je zmotil naslov - zdelo se mi je, da bi kljub temu, da je interakcija med svetom in pesmijo osrednja tema, to lahko povedal s še bolj tvojimi (individualno obarvanimi) poetičnimi izrazi.