No, lahko ti povem kako je bilo prejšnjič. Poleg portalovcev je bil še mimoidoči folk, ki se je za nekaj časa ustavljal, prijatelji portalovcev in čisto na koncu smo ugotovili, da so nas eni še iz različnih koncev poslušali, le nekaj varnostne razdalje so držali :D
Tako da bolj sproščenega vzdušja se ne bi dalo vspostaviti. Super bo, pridi!
Srečanja veš, so nekaj lepega. Ponavadi kot je sigi ti napisal je dosti nas, kadar se zmenimo, potem nekaj iz kakšnega drugega društva, kar je polovico kje še kaj in tudi vedno, se navadiš in vzpostaviš stike. Potem kdo varno v varni razdalji, kakor iz koga kota..
.Lepo je. Nekako razmišljam, mogoče bi kakšen večer imela celo jst v Grižah, seveda če bi Tomaž bil za to. On ponavadi vodi dialog in tudi sam lahko kaj vprašaš.
Nihče te ne bo ugrabil, razen če te ne lovi kdo....? Se hecam, ni dvoma v good feeling. Lp,hope
Hvala za vajin odgovor. Imam službo popoldne. Pri slikarjih je bilo tako, da smo se prvo prerekali kdo bo kam navesil sliko ob razstavah. Razstave smo gledali le sami in par lokalnih čudakov ( dokler so bile še bogate pogostitve na otvoritvah ). Predsednica društva ( doktor seveda, ki se spozna na vse), akademska slikarja in kritik sta vlekla denar od društva in zavoda in pripeljala še hčere, brate - bak ni bilo še takrat zraven. Če si na to gledal, kot zajebancijo je bilo ok in kot druženje, dokler ni kdo začel pametovati. Morda malo cinično, vendar je dosti resnice v tem.
Vsak kraj srečanja ima svoje specifike glede publike. Seveda pa je vsak literarni večer, ki ima več kot 30 obiskovalcev (brez nastopajočih) velik uspeh. Svojo zvesto publiko imajo vsekakor kavarniški večeri v Grižah, ki jih organizira Aletheia. Tudi Vrba je bila lani lepo obiskana. Pogosto so dobro obiskani večeri, kadar jih prirejamo v knjižnicah. Ob predstavitvi Kitk smo v Sežanski knjižnici napolnili prostor skoraj do zadnjega kotička. Nikoli se ne prerekamo, kdo bo prvi na vrsti :) in vedno si pošiljamo opogumljujoče poglede, ko se kdo odpravlja za mikrofon in na koncu si pogosto izmenjujemo objeme. Nismo konkurenti ampak tim, še bolj pa skupina, ki nas zbližujejo podobni interesi. Vsekakor se mi zdi da so srečanja v živo ena najbolj pozitivnih posledic tega portala :)
Hvala Gregor za odgovor. O slikarjih Gregor sem napisal zato, da sem ponazoril stanje, ki tam prevladuje. Ni to samo moje mišljenje, tudi marsikateri drugi bi enako povedal, nekaj bi jih bilo tiho, večina pa se tega noče ali ne more zavedati. Včasih je delovala galerija naivnih slikarjev v Trebnjem - vem da je bila zelo kvalitetna. Svet je pač odvisen od entuziastov, ki pa jih radi drugi povozijo. Tu je prišel potem neki galerist z dobrimi zvezami in poceni - po smešni ceni odkupil dela, ki so bila komercialno sprejemljiva ( dobro obrtniško narejena - vendar po moji sodbi brez umetniške vrednosti ). Kar se tiče portala mi je pozitivno, ker se nekatere pesmi natisnejo v zborniku in so zabeležene in tudi na portalu. Se najde morda še kdo, ki to prebere izven kroga. Nekaj ostane od tega. Lepo je če se razumete. Moram reči, da so se slikarji tudi objemali in še kaj več, vendar so nastopali tudi drugi faktorji, ki pa so čisto človeški. Vse pa je odvisno od kvalitete človeka. Nikakor pa ne morem preboleti, ko so na tako umazan način odstranili tistega akad. slikarja ( po njihovem mnenju naj bi bil težek pijanec in nemoralnež, oni pa naj bi bili brezmadežni ), ki je dvignil nivo in je kvalitetno ocenjeval dela, vendar jim je to šlo v nos, ker jim je dajal realne ocene in je bil iskren do njih.
Nihče še ni probal se preživljati s recitiranjem pesmi ob klobuku. Bi pa bil to zanimiv test v kakšnem čutenju smo slovenci do poezije nasploh. Garant na pamet Prešernov rožni venec nanese za lepo kosilo. :)
Si mi snel z jezika Don, pa morda bi še kakšen cekin padel, bolj možno pa batine in Povšetova. Ko sem bil dijak sem prodajal med prvimi Mladino po ulici, pa me je en spomeničar udaru in imam slabe izkušnje. Ivana Sivca zgodbe se bolj primejo širokih src, od poezija pa Fuk je Slovencem v kratek čas, kakor petanošter Prešeren varianta.
:) ... ko sem bil mulac, sem po Beogradu prodajal Tetine tulipane. Ona mi je pa kasneje recitirala ponavljajoče se verze ob udarcih po riti : "nikad više, nikad više" ... tako boleče sem zgodaj spoznal poezijo ( 3leta ):))