Forum
- Datum objave:
15. 06. 2010 ob 23:45 - Spremljaj
- Število komentarjev: 3
- Piše: abram
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 1333 krat
Številčni sistemi, ASCII in literatura
Saj, če je v angleščini, ni v bistvu nobenega problema. Kljub temu
pa to kodiranje morda zasluži nekaj pozornosti.
Ameriška standardna koda za izmenjavo informacij je bila uveljavljena kot ANSI standard konec 60-tih let. V bistvu gre za izpopolnjeno BCD kodiranje (teleks). Takrat je bila ameriška računalniška industrija brez konkurence, zato so si lahko tudi na ta način prizadevali za izkazovanje svoje premoči nad drugimi narodi in jeziki. Čeprav so celo v njihovi državi tudi drugi uradni jeziki.
Zanimiva se mi je zdela tale misel, ki jo je nekdo napisal:
Zakaj pa že od začetka uporabljamo desetiški zapis? ker imamo 10 prstov, se najlažje naučimo in najlažje računamo.
Tole v celoti pač ne zdrži kritike. Desetiški sistem je morda, ali celo precej verjetno, posledica števila prstov. Meni se zdi ta razlaga preveč enostavna, čeprav je morda pravilna. Na osnovi števila prstov je bolj logičen šestiški sistem, ki sicer ni dosti boljši od desetiškega. Tudi vsi abaki, abakusi in njihovi predhodniki imajo v nizu po pet kroglic + tiste krogle za oznake. Z eno roko (s petimi prsti) se da enostavno prikazati 6 cifer (v resnici 32 - z vzorci). Pa še dva registra bi imeli. Zdaj pa nimamo nobenega.
Poštevanka in seštevaka v dvojiškem sistemu je zelo enostavna. Decimalno poštevanko pa se otroci učijo celo leto, binarno bi se naučili v eni uri. Da je računanje v decimalnem sistemu enostavno, je zmota. Kar pisno izračunajte V. koren iz M z rimskimi številkami. Osmiški in podobni sistemi so v bistvu le okrajšani zapisi binarnega sistema in nič drugega. Izjema je oblika Radix 50 (decimalno Radix 40), ki omogoča zgoščevanje treh (od 40 znakov) v 16 bitov.
ASCII koda je bila v literaturi večkrat duhovito uporabljena. Iz SF literature je znan HAL računalnik. To je ASCII niz znakov IBM zmanjšan za 1 v vseh črkah. Čeprav bi se dalo z navadno abecedo, pomaknjeno za eno črko v levo, narediti isto.
Če resno preudarimo, je ASCII kodiranje neprimerno za zapisovanje poezije ali drugih tekstov v vseh jezikih, ki se ne zapisujejo z angleško abecedo. Multinacionaka IBM, ki je v tistem času poslovala na svetovnem tržišču, je proti ASCII standardu postavila (predvsem zaradi nemškega trga) svojo 256 bitno EBCDIC kodo, v kateri je bilo malo več možnosti za uporabo znakov v neangleških pisavah. Že v garažnih časih osebnih računalnikov so se pojavile kodne tabele posameznih jezikov, naša je 852.
Pisanje, hvaljenje in podčrtavanje slovenske poezije v ASCII obliki je na nek način nasilje nad poezijo in nad našim materinem jezikom. Kako se pravzaprav napiše AJDOVŠČINA v ASCII obliki? Po JUS, ANSI, 852 itd?
Pa brez zamere. Saj vem. Čeprav smo nezmotljivi kritiki, tehnologi, črkarji, ocenjevalci itd. ko dajemo svoje mnenje, postanemo nežni pesniki, ko je potrebno prevzeti odgovornost za to početje.
:)))))
Lp,
Abram (na bolj skritem mestu) :)
Ameriška standardna koda za izmenjavo informacij je bila uveljavljena kot ANSI standard konec 60-tih let. V bistvu gre za izpopolnjeno BCD kodiranje (teleks). Takrat je bila ameriška računalniška industrija brez konkurence, zato so si lahko tudi na ta način prizadevali za izkazovanje svoje premoči nad drugimi narodi in jeziki. Čeprav so celo v njihovi državi tudi drugi uradni jeziki.
Zanimiva se mi je zdela tale misel, ki jo je nekdo napisal:
Zakaj pa že od začetka uporabljamo desetiški zapis? ker imamo 10 prstov, se najlažje naučimo in najlažje računamo.
Tole v celoti pač ne zdrži kritike. Desetiški sistem je morda, ali celo precej verjetno, posledica števila prstov. Meni se zdi ta razlaga preveč enostavna, čeprav je morda pravilna. Na osnovi števila prstov je bolj logičen šestiški sistem, ki sicer ni dosti boljši od desetiškega. Tudi vsi abaki, abakusi in njihovi predhodniki imajo v nizu po pet kroglic + tiste krogle za oznake. Z eno roko (s petimi prsti) se da enostavno prikazati 6 cifer (v resnici 32 - z vzorci). Pa še dva registra bi imeli. Zdaj pa nimamo nobenega.
Poštevanka in seštevaka v dvojiškem sistemu je zelo enostavna. Decimalno poštevanko pa se otroci učijo celo leto, binarno bi se naučili v eni uri. Da je računanje v decimalnem sistemu enostavno, je zmota. Kar pisno izračunajte V. koren iz M z rimskimi številkami. Osmiški in podobni sistemi so v bistvu le okrajšani zapisi binarnega sistema in nič drugega. Izjema je oblika Radix 50 (decimalno Radix 40), ki omogoča zgoščevanje treh (od 40 znakov) v 16 bitov.
ASCII koda je bila v literaturi večkrat duhovito uporabljena. Iz SF literature je znan HAL računalnik. To je ASCII niz znakov IBM zmanjšan za 1 v vseh črkah. Čeprav bi se dalo z navadno abecedo, pomaknjeno za eno črko v levo, narediti isto.
Če resno preudarimo, je ASCII kodiranje neprimerno za zapisovanje poezije ali drugih tekstov v vseh jezikih, ki se ne zapisujejo z angleško abecedo. Multinacionaka IBM, ki je v tistem času poslovala na svetovnem tržišču, je proti ASCII standardu postavila (predvsem zaradi nemškega trga) svojo 256 bitno EBCDIC kodo, v kateri je bilo malo več možnosti za uporabo znakov v neangleških pisavah. Že v garažnih časih osebnih računalnikov so se pojavile kodne tabele posameznih jezikov, naša je 852.
Pisanje, hvaljenje in podčrtavanje slovenske poezije v ASCII obliki je na nek način nasilje nad poezijo in nad našim materinem jezikom. Kako se pravzaprav napiše AJDOVŠČINA v ASCII obliki? Po JUS, ANSI, 852 itd?
Pa brez zamere. Saj vem. Čeprav smo nezmotljivi kritiki, tehnologi, črkarji, ocenjevalci itd. ko dajemo svoje mnenje, postanemo nežni pesniki, ko je potrebno prevzeti odgovornost za to početje.
:)))))
Lp,
Abram (na bolj skritem mestu) :)
hej
jaz bi dodal samo to, da smo enkrat v šoli poskušali računati v dvajsetiškem sistemu, ki ga imajo Maji..moram priznati, da je zelo težko in zapleteno, saj imajo neke znake za števila. In še to smo samo seštevali, pa je bilo težko..
jaz bi dodal samo to, da smo enkrat v šoli poskušali računati v dvajsetiškem sistemu, ki ga imajo Maji..moram priznati, da je zelo težko in zapleteno, saj imajo neke znake za števila. In še to smo samo seštevali, pa je bilo težko..
A, tu si, Abram... :) Ja, to pa je bilo poučno. Nisem niti pomislil na HAL - IBM povezavo. Zanimivo...
Hvala za ta članek,
Legy
Hvala za ta članek,
Legy
Huh, tole sem pa zdajle čisto slučajno zagledal. Še dobro, bi izgledalo, kot da se skrivam.
Na zadevo se očitno ne spoznam tako dobro kot ti, zato ti tukaj sploh ne bom poskušal karkoli oporekati, ker vem premalo.
Sem pa bral veliko člankov na temo, zakaj desetiški sistem. In tebi se mogoče zdi ideja preveč preprosta, ampak je ravno zaradi preprostosti tako uveljavljena.
Na število 0 je pa potrebno malo bolj z rezervo gledati. 0 je že abstrakcija, ni naravno število. Nikoli ne štejemo z njim. Zato bi dvomil, da bi šestiški sistem držal. Ampak o tem res, ne bom več razpravljal, razen če bom našel čas in poiskal tiste članke.
Kar se pa tiče uporabe ASCII tabele v poeziji:
Izbral sem moderno obliko (tematsko gledano), torej scifaiku. Zahteva znanstveno-fantastičnost. Bistvo sploh ni v tem, da bi mogoče v prihodnosti pisali črke z heksadecimalnimi števili, ali pesmi, tekste. Razmišljal sem v smislu, kaj če bo pa heksadecimalno štetje postalo tako pomembno, da bo zamenjalo desetiško učenje v šolah. Ja kaj pa bodo potem pomagali prsti? Zato se mi je, po domače, jebalo za šumnike, ker sem želel spomniti na matematiko.
ASCII zapis v heksadec. kodi deluje zelo računalniško, spet SciFI, tehnično, za večino neračunalničarjev. Od nikogar nisem želel, da bi zadevo SAM pervajal, zato sem zraven prilepil prevod, saj ni bil namen v skrivnosti zapisa. Namen je bil z obliko zapisa otrditi sporočilo. V prvotni ideji sem celo imel namen samo prilepiti 0 in 1, brez vsebine, vendar sem pri takšnih stvareh vedno zagovarjal konsistenčnost.
Kar se tiče nasilja nad poezijo, sem že videl in bral večje zmaličenosti BREZ prevodov.
In ravno tako je lahko nasilje nad poezijo oz. kar literaturo že neuporaba ločil, ki zelo utežijo samo branje. Ali pa še druge vrste manipulacije s tekstom, da se ohranja ritem. Vendar se spet pomen skriva drugje. In ta pomen zagovarjam.
Glede šumnikov pa še to: lahko bi se šel tudi kakšen UTF-8, vendar bi se namesto z vsebino neprimerno več ukvarjal z samo izvedbo. Pa zakaj? Dvomim, da je kdo sam šel prevajat, ker spet: ni bilo bistvo v tem. Kar so potem poskušali v temi, ki sem jo odprl, je bila zabavna igra, nikakor pa ne škodovanje maternemu jeziku.
Da te razveselim, naš materni jezik tudi v spletu dobiva pomen. URL-ji se že lahko pišejo s šumniki, če so takšne domene registrirane.
Ni zamere abram, uživam v razpravi in čakam na tvoj odgovor. :)
lp
Na zadevo se očitno ne spoznam tako dobro kot ti, zato ti tukaj sploh ne bom poskušal karkoli oporekati, ker vem premalo.
Sem pa bral veliko člankov na temo, zakaj desetiški sistem. In tebi se mogoče zdi ideja preveč preprosta, ampak je ravno zaradi preprostosti tako uveljavljena.
Na število 0 je pa potrebno malo bolj z rezervo gledati. 0 je že abstrakcija, ni naravno število. Nikoli ne štejemo z njim. Zato bi dvomil, da bi šestiški sistem držal. Ampak o tem res, ne bom več razpravljal, razen če bom našel čas in poiskal tiste članke.
Kar se pa tiče uporabe ASCII tabele v poeziji:
Izbral sem moderno obliko (tematsko gledano), torej scifaiku. Zahteva znanstveno-fantastičnost. Bistvo sploh ni v tem, da bi mogoče v prihodnosti pisali črke z heksadecimalnimi števili, ali pesmi, tekste. Razmišljal sem v smislu, kaj če bo pa heksadecimalno štetje postalo tako pomembno, da bo zamenjalo desetiško učenje v šolah. Ja kaj pa bodo potem pomagali prsti? Zato se mi je, po domače, jebalo za šumnike, ker sem želel spomniti na matematiko.
ASCII zapis v heksadec. kodi deluje zelo računalniško, spet SciFI, tehnično, za večino neračunalničarjev. Od nikogar nisem želel, da bi zadevo SAM pervajal, zato sem zraven prilepil prevod, saj ni bil namen v skrivnosti zapisa. Namen je bil z obliko zapisa otrditi sporočilo. V prvotni ideji sem celo imel namen samo prilepiti 0 in 1, brez vsebine, vendar sem pri takšnih stvareh vedno zagovarjal konsistenčnost.
Kar se tiče nasilja nad poezijo, sem že videl in bral večje zmaličenosti BREZ prevodov.
In ravno tako je lahko nasilje nad poezijo oz. kar literaturo že neuporaba ločil, ki zelo utežijo samo branje. Ali pa še druge vrste manipulacije s tekstom, da se ohranja ritem. Vendar se spet pomen skriva drugje. In ta pomen zagovarjam.
Glede šumnikov pa še to: lahko bi se šel tudi kakšen UTF-8, vendar bi se namesto z vsebino neprimerno več ukvarjal z samo izvedbo. Pa zakaj? Dvomim, da je kdo sam šel prevajat, ker spet: ni bilo bistvo v tem. Kar so potem poskušali v temi, ki sem jo odprl, je bila zabavna igra, nikakor pa ne škodovanje maternemu jeziku.
Da te razveselim, naš materni jezik tudi v spletu dobiva pomen. URL-ji se že lahko pišejo s šumniki, če so takšne domene registrirane.
Ni zamere abram, uživam v razpravi in čakam na tvoj odgovor. :)
lp
Komentiranje je zaprto!