Zapredek avtor Legy

Ko preberem pesem, me nehote dohiti vprašanje, kaj ostane ko se sname oziroma ko kdo sname noč z neba. Že sama ideja je meni precej originalna – da je noč obešena na nebo, pod njo pa je - kaj? Svetloba, dan … precej zagonetno, če skušam dobesedno ustvariti podobo pesmi.

Preneseno pa je seveda nedvoumna prošnja, da se »lirski subjekt« otrese zoprne noči, ki se mu tako rada zaprede pod veke… in torej noč ni samo stanje brez svetlobe – svetlosti … ampak dobi materialno gostoto, (zoprno) muckasto zapredenino, pajčevino, volno, lan, stekleno volno, ali kaj bognedaj lepljivega….
Res imenitno ujet strah pred neobvladljivim zapredkom (noči), ki se je navesila na nebo.

Od tu naprej pesem vstopa vsakemu (sodobnemu) bralcu intenzivno naproti in namesto slehernika (bralca) išče to redko »vrednoto« – zanesljivost, ki ji lahko v celoti zaupa vse, vključno s prošnjo, naj ga odreši zapredkov teme in zadušljivosti preje, ki se izpod vek prav lahko razseli po drugih vitalnih delih bivanja…

In še… sam tega očitno ne more in je, kako resnično, prepuščen uresničitvi prošnje, ki bo, ali pa ne... uslišana.
Jep, stiska, da je kaj.

Forma pesmi je precej čista za moj okus, ustrezna in zgovorna, tudi ali predvsem s tretjo (prazno) vrstico. V tej pesmi meni namreč ni »zapela« zgolj kot odmor med dvema kiticama, ampak sem dobil občutek, da je v njej nekaj zmanjkalo. Da nekaj ni bilo izrečeno in sem nehote začel vstavljati »manjkajoče« besede. Seveda je šlo za oseb(k)e…, najprej iz polja možnosti prijaznih, naklonjenih oseb… a je kasneje pesem izzvenela zelo groteskno, ko sem prišel na drugi pol in do besede »satan«..., ki (zdi se) bolj sodi v kontekst.