Očitno gre s svetom tudi poezija v Malorko ;)

LP
Ks

Res, zanimiva pesem, ki v svoji štiridelnosti, čeprav kljub pričakovanju (glede na raztelešenost že v prvem delu) gradira in v nekakšnem flashbacku tisočkratne mrtvosti v živem telesu samo še prežema in stopnjuje v popolno tragiko. Tudi naslov Na vse možne načine dobro povzema in napoveduje vsebino (kar se redko zlije). Zanimivi so tudi ritmični preskoki v sami pesmi. Pesem je ena tistih, ki te dobesedno prisilijo, da jih bereš večkrat in vsakič pustijo globlji rez. Čestitam, Kerstin.

Lp, Ana

Hvala obema za vpogled v pesem. Eden naših aforistov (mislim, da Jurič) je zapisal "Ponesrečen samomor se konča z življenjem", Blaise Pascal se je spraševal, če ni morda naš budni del življenja prav tako nekakšno sanjanje (in so morda sanje resničnost), Lovšin pa je zapel, da "nobene razlike ni". Vse to mi je prišlo na misel zdaj, ob branju komentarjev. :) Življenje je dostikrat tragikomično ali, še rajši, komitragično, in takšno je silovito vdrlo v to pesem.

Lp,
Kerstin