Hvala za drobne nasvete, ki rojevajo bogate sadove.
LP Anavai

Priklop, seveda v tistem delu, da mi je pesem zelo všeč in kot je zapisala Lidija, odstopa, rekla bom štrli in se bohoti kot ponosna skala v morju besed. O ostalem, kar se tiče forme pa, se skrijem v kot, pokrijem glavo in sem tiho:)))))). Sicer pa, srečo imamo, da imamo tako dobre poznavalce, kako se seveda oblikujejo soneti in so tudi sami mojstri vihtenja peresa:) in kot si lepo zapisala anavi, lepo prebrati, da rojevajo ali pa bodo rojevali bogate sadove. Je pa seveda tudi dobra stran, da je drevo voljno in željno podarjati sadove tistim, ki ponudijo svojo dlan in želijo sadov iz tega drevesa.

lp, ajda

Anavi, vesela sem tvojega odziva in reakcije, tako zdaj vem, da se ne trudim zaman!

me je pa tvoja pesem tako pritegnila, da sem jo v delavnici preuredila v sonet +.

http://www.pesem.si/forum.php?action=vthread&forum=6&topic=4108

Upam, da ti je verzija všeč, poskusila sem ohraniti tvoje sporočilo.


LP, lidija

Ja lepa, je tudi ta tvoja verzija. Želim, da malce več časa posvetiš moji pesmici z naslovom mama.
Tale pesmica Hodiva v dvoje pa naj ostane taka kot je.
Zelo rada dodam, da imamo svoje pesmice radi kot svoje otroke in jih v svet pošljemo za to, da bi jih imeli radi tudi drugi. Tudi naši otroci niso vsi vsem všeč, pa kar vseh po vrsti ne skušamo spremeniti.

LP Ivana

Se strinjam , anavi. Tudi ne poskušam spreminjati. Tudi tisto v delavnici (vsonetenje) je samo vaja.
Absolutno mora tvooja pesem ostati, saj je tvoja.

Kaj si mislila narediti s pesmijo Mama?
Jo spraviti v rimo?
Jo predelati v prosti verz?
S čim v pesmi nisi zadovoljna?

LP, lidija

Saj sem sama s pesmijo Mama zadovoljna, rada bi le videla vašo verzijo.
Lahko se malo poigrate z njo.
Hvala
LP Ivana

Prav, anavi, si bom (kmalu ) vzela čas, ampak ne zato, da bi jo spreminjala, pač pa, ker je v dobri pesmi tisočero iztočnic za variante :))
LP, lidija

CITAT: anavi:
Zelo rada dodam, da imamo svoje pesmice radi kot svoje otroke in jih v svet pošljemo za to, da bi jih imeli radi tudi drugi. Tudi naši otroci niso vsi vsem všeč, pa kar vseh po vrsti ne skušamo spremeniti.

Ker zdaj že drugič takole pišeš, bi ob tem nekaj dodala, naj mi bo odpuščeno, da zaradi tega ne odpiram nove teme.

Ja, naši izdelki (verjetno vsaki, tudi npr. vezenina ali izrezljan konjič) so na nek način naši otroci. Spočnejo jih ljubezen, motivacija, želja, gojita jih hrepenenje, volja, rodijo jih naši prsti. Če so sprejete, je veselje. Če niso, boli. Še pesem sem napisala o tem:
PESNIK S TRDO KOŽO avtor Kerstin

In če primerjamo pesem z dejanskim otrokom - a bi ne bilo super, če bi obstajal otrok.si, kjer bi namesto pesmi objavljali smešne in žalostne, zanimive itd. prigode z otroki, hkrati pa na forumu bili po želji deležni nasvetov, mnenj, kadar se pri vzgoji zatakne? Ni ga pesnika, ki bi v prvem poskusu napisal brezhibno pesem in katerega pesmi bi bile vse po spisku odlične; in prav tako ga ni starša, ki bi otroku nudil brezhibno, popolno vzgojo (in kakšna je? - to je prav tako relativno in sporno, kot če se gremo spuščat v seciranje poezije >> pri obojem so namreč zelo prisotna čustva in je objektivnost nemogoča). Nasveti so lahko klišejski (potrpi, saj bo, ko bo večji, bo bolje, ko bo shodil, bo bolje, blablabla), lahko pa zelo stvarni in koristni. Pred časom sem gledala oddajo o ang. varuškah, ki obiščejo družine s problematičnimi otroki, in sem se marsičesa naučila in nekaj ukrepov tudi uvedla pri nas - in delujejo!

Vsi ne moremo vsega obvladati. Jaz svojih otrok ne morem naučiti igrati violine, če je ne znam. Ne morem ju dobro naučiti igrati kitare, če sama znam le šest prijemov. Ne morem ju naučiti fizike, če je ne razumem dovolj dobro. In zato -- če in kolikor bosta želela oz. kolikor bo treba -- ju bodo v to smer "spremenili" drugi. Če bosta hotela igrati violino, bosta šla pač v glasbeno šolo. Če jima fizika ne bo šla, bosta pač morala dobiti pomoč od drugje. In ta pomoč bo zelo zelo verjetno plačljiva - za razliko od tega, kar počnemo na tem portalu (idr. spletnih portalih, kot je recimo med. over. net).

In če otroku želimo dobro, bomo že prenesli, da, kaj vem, trikrat na teden dve uri ni ob nas, temveč na vajah violine. :)) In sprejeli dejstvo, da v violini ne blesti po naši zaslugi, temveč po zaslugi nekoga drugega.

Pesmi so del nas, avtorjev. Ko pa jih damo na ogled bralcem - bodisi tu bodisi v revijah, zbirkah ipd. - se "socializirajo", kot se mora tudi otrok, ker ga ne moremo večno zavijati v vato. In kot otrok, so tudi pesmi deležne pohval in kritik, vzponov in padcev, odzivov, ki sprožijo veselje, in takih, ki sprožijo bolečino. Tako pač je na tem svetu, in skozi vse to otrok zori, pesmi pa -- če jim dopustimo, seveda -- ravno tako.

Zato je primerjava pesmi z otrokom sicer povsem na mestu, vendar v vseh smereh. In pomislimo še na to, koliko se nekateri otroci hote, ko odraščajo in odrastejo, spremenijo -- ne nujno po volji staršev, temveč zaradi drugih vplivov, bodisi notranjih (tega pesem sama po sebi seveda ne zmore, ker ni živa :)), bodisi zunanjih. Zaradi ljubezni, partnerja, recimo, se preselijo v kraj, ki ga sicer niti povohali ne bi; ali postanejo, recimo, vegetarijanci; ali se odrečejo želji po treh otrocih in se prilagodijo partnerju, ki bi imel le enega; itd. itd.

Življenje je skratka ena sama sprememba.

In če sem že tako zafilozofirala, naj še končam z Brownovo mislijo:
Išči priložnosti, ne varnosti. Čoln je v pristanišču varen, a dno mu bo počasi zgnilo.



Brez zamere in lep pozdrav,
Kerstin