pesem je ful zanimiva, sam je žal ne štekam, al pa jo, pa nisem siguren ka se to z enim tipkotom nekje srečaš in potem steče ena huda komunikacija, alkaj... dej mal več povej Alfa S. L. :)
Dule, bom skušala interpretirati pesem kot sem jo brala. Zanimivo je, kako Serigala s kontrasti ustvarja neko nelagodje, napetost pesniškega subjekta in njegovega notranjega prostora: nedolžno rezanje, zelo krhka pesmica nasproti izbruhu vulkana, ki se zdi dolgotrajen proces. Hlapi pogledov usmerijo zapis v odnos - v njem se z besedami tolče po romantičnih predstavah in občutku letenja v bližini ljube osebe, da se peruti počasi in boleče prelamljajo (po členkih).
Serigala, v zadnji kitici izstopiš iz metaforike in "zaloputneš" sporočilo s povsem običajnim "ne grem se več". Pri prvem branju me je to nekoliko zmotilo, zazdelo se mi je celo, da bi zadnji dve vrstici spustila - nimam moči mi pove več kot še pojasnilo (da vsak nosi kolikor lahko). Kaj meniš?