Zemeljsko organski je oblak, enako gora. Enako zemlja. Čemu si potem mislil, da ima samo oblak oči? Ne umre mladost, ker je v noči sanjala eno starost! Je tko poet?
Tako med prsti v vrsti, tanka sled. Dopustim si veselje vzet. Moj zalet, spet sije droben, znaten dež. Drobno zrnat. Sadim glavo kumaro, ven bode zali smeh.
Poet, v zgodovini je bilo, človeško človek kot danes, kot sonet v originalu besed, kot sreča besede, nasmeh spomina, up za jutri, up za rast, za dorast bliže soncu.
Kot dež mehča zemljo, namaka z neba, da bode iz prsti, da obudi spomin.