Pesem z dobro obliko je name vedno naredila vtis. Še posebej, če ni
v formi, saj ta da pesmi neko svojo obliko, ki je redko sveža.
Vendar svobodna pesem, ki formo recimo zavrača (ustvari mogoče
svojo), je lahko z obliko še izvrstno vizualno delo. In tudi
vizualen vtis je pomemben. Zelo. Recimo neka neenotna uporaba ločil
že lahko pusti slab vtis. In ne toliko zaradi pravopisa, ki ga
zadnje čase radi svobodno interpretiramo, ampak izgleda (ki nam je
pa tudi priučen)!
In zadnja
Legyeva pesem je takšen primer. Meni da oblika vtis gladine,
rahlih valov in zato dodatno zaznamuje samo vsebino. Me pritegne in
potegne.
Variacij z obliko sem že veliko videl na portalu.
Če se že vrnem na staro
Perorezovo pesem,
Res-tanka, se vidi, da je možnosti res lahko
neskončno. In da domišljija nima meja. Spet:
Gobelin Morsejeve. avtor
Serigala
In da ni poezija <= filozofija. Lahko je. Lahko pa zavestno
ni.
Temo odpiram bolj kot razpravo. Kako vi gledate na obliko? Se
igrate z njo pri svojih pesmih?
In še vprašanje za tiste, ki pišete večinoma v prostem verzu brez
ločil: Skušate z obliko ustvarjati premore, stavke, misli? Jaz
že.
(Tema ni in noče biti duplikat razprave forma je uniforma. Tukaj
ni nujno govora o formi. Če pa je že kakšna druga
podobna tema, se pa opravičujem.)
Lp,
sigi