Znanje je eno, čustvo pa nekaj drugega. Na kupe prebranih knjig ne pomaga - to je znanje, osveščanje itd. Domovinsko čustvo pa je nekaj povsem drugega.

Otroka ne moreš skozi besede in racijo naučiti, da ima nekoga rad. No, pravzaprav lahko. Naučiš ga, da zna povedati, da ima rad svojo domovino, ker je lepa, razgibana, zelena itd, ni pa to pristno čustvo.

Oči si zatiskamo pred tem, da najbolj uči vzor! In to velja od branja knjig do domovinskega čustva. Če tega doma ni, tega otrok ne bo imel.

Če pa je vzor dober, potem lahko zavedanje poglabljamo z znanjem. Vendar pa sem prepričana, da je zmožen nepismen človek prav tako ljubiti ali sovražiti svojo domovino kot intelektualec najvišjega nivoja. Le da intelektualec zna racionalizirati in tudi pojasniti svoje čustvo, prepros nepismen človek pa to težko razloži. Čutita pa oba enako, zagotovo in prav zagotovo sta imela nekje vzor, na katerega sta bila čustveno navezana, da sta lahko razvila tako lastnost.

Vzor pa lahko dajo samo starši oz ljudje, na katere smo čustveno navezani. Torej še karizmatični učitelji, zelo dobri prijatelji ipd. Šolski sistem sam po sebi pa tega ne more ponuditi.

Samo moje razmišljanje ... nič drugega.

Razumem jest tebe Lidija, in čeprav sem v Stroju ne čutim neke posebno veliko ljubezni do Slov enije! Človeka se lahko nauči vse, in ne rodi se z prirojenimi vrednotami! Kot je rekla Kerstin ga je treba že v otroštvu usmerjati, vzgajati... Pa sej človek na konc koncev itak produkt okolja, vzgoje in genov!

Je pa tudi Perorez dobro napisal, sploh ni več čustev, to preobilje in tehnologija nas spreminjata v zombije!

Sistem ljubi dobro oprane ljudi s skrčenimi možganami.

Lp yoda

Ja in potem hoče, da ga oprani ljubijo nazaj.
L