1

Večer. Spet hrup in motna pijača.
Pod isto svetlobo isti obrazi.
Je kje še kdo, ki na koga pazi,
Ga ima rad in se k njemu vrača?

In kasneje, ko parčki pridro na plesišče,
ko se vrata poslednjih sanj zapro –
je kje še kdo,
ki z zgubljenim pogledom nekoga išče?

2

Ponavljajo se žalostne stvari
In neizpete so usahle sanje.
Čas se težko v strugi kotali,
Dnevi prazni so, noči brezdanje.

V travniku ni več poletne sape –
In kako ječijo po robéh
Od jesenske vlage temne grape,
Kadar srež pobeli jih v nočeh!

Vse besede so nedorečene
In vse misli s silo zadržane.
Kaj me v svetu tem še dalje žene?
Kdaj se zacelijo stare rane?

3

Kaj jim je do mene?
Kaj mi storijo,
Da me bo strah in bom bežala
V rime neme,
V parapoezijo?

Pa se plazijo s hribov
Meglene, votle zime.
Kdaj me vrnejo domov,
Da me zvabijo galebi
V naročje bolečine –
K tebi?

4

Ali veš, kaj pomeni
Zbuditi se in si želeti,
Da bi noč še naprej zastirala
Težke veke z mehko roko?

Ali veš, kaj pomeni
Zbuditi se in videti,
Da nizko nad nebotičniki
Zopet lebdi tisto veliko žgoče oko,
Ki mu pravijo sonce?

5

Mogoče bi ti še verjela,
Vendar skrivaš oči
Za temnimi stekelci lenonk
In tvoja usnjena jakna
Diši po travi.

Lahko te poljubim,
A na mojih ustnicah boš čutil
Vazelin odpora,
Tenko plast laži
In okus nepravi.

6

Dan megli,
Jesenska noč blizu.
Jaz tebi še ena v nizu –
Kaj meni ti?

Aleksandra Kocmut - Kerstin