Forum
- Datum objave:
19. 05. 2010 ob 21:22 - Spremljaj
- Število komentarjev: 8
- Piše: Ana Porenta (urednica)
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 910 krat
Rada te imam, lin
Zelo spodbudno si začela s tvojo novo Rada te imam avtor lin.
Me je potegnil ta zaris pokrajine, z nekaj besedami pokažeš celo sliko.
In pihanje in spomin:
Pod zeleno pohorsko krivino,
kos kamna, ,beli pesek,nekaj črk..
Tebe ni , čeprav so rekli , da si tam.
Z ravnice piha in buči.
Potem pa se mi pesmica prelomi z nekakšno klišejsko sentimentalnostjo.
Samo to mi na prsih zdaj leži,
še enkrat, me čuješ ti?
Rada te imam močno.
ne vem rešitve, samo tuhtam, kako bi zaključila (in mogoče sem dojela tudi napačno - popravi me):
Rada te imam.
V meni niha in bobni:
me še moreš slišati?
Saj boš sama našla še boljšo rešitev. Močna impresija, izpelji jo do konca.
Lp, Ana
Pod zeleno pohorsko krivino
kos kamna, beli pesek, nekaj črk ...
Tebe ni, čeprav so rekli, da si tam.
Z ravnice piha in buči.
Tako rada te imam.
V meni bobni in niha.
Me še lahko slišiš?
Pa presledke vstavi med besede, tudi za vejicami in še - pred tripičjem je tudi presledek in pikice si vedno tri!
Drugače pa pesem, ki tako močno približa občutek pogrešanja nekoga, ki ga več ni.
Lp, lidija
Jaz bi zaključila takole:
...
Z ravnice piha in buči.
Bobni in niha v meni.
Me še slišiš?
Lp,
Kerstin
Slišiš? ?
:)
lp
Samo to sem želela povedati še enkrat očetu, rada te imam in zdaj hočete , da to ne napišem, da ni primerno.
Ne vem, ne vem, če je to kliše, naj mi bo odpuščeno, ne morem se spomniti, sem mu to sploh kdaj rekla?Ja objela, ja nasmehnila, to vse , ampak nikoli mu nisem rekla, rada te imam.
Lep pozdrav
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
saj veš, me delujemo v dobro pesmi, na čustva avtorjev se požvižgamo. Šala, upam, da veš, da se hecam.
Ja, včasih je tako preprosto (a globoko stvar) težko originalno zapisati. Ker sem se tudi sama soočala z izgubo očeta, sem enkrat napisala tole pesmico. DRAGI OČI! avtor Zalka. Pesmica iz stališča poezije ni nič posebnega, ampak jo imam strašno rada, ker se še vedno počutim enako.
No, pa ne gre samo zato, da se ti zdaj spovedujem. Gre zato, da sem ti hotela na primeru povedati, da prav to, kako imamo nekoga radi lahko povemo skozi druge reči. Tisti fotelj, ki ga omenjam imam še danes in je v bistvu fotelj, ki ga je uporabljal oče. Rekli sva mu fotelj, vsem ostalim sedalom nisva rekla tako. Rjavo mapo pa je imel na mizi in notri papirje, s katerimi se je nameraval v kratkem pokukvarjati. Sporočilo je, da ga pogrešam. No, mislim, da sem s tem vseeno uspela.
Razmisli skozi sebe. Ko boš pisala o takem čustvu, imej v glavi stalno, rada te imam, a tega ne smeš napisati direktno. Poskusi.
Drži se!
Zalka
Ne da hočemo. Predlagamo. Meni se ne zdi neprimerno, sploh ne.
Je nekaj, kar je prišlo iz srca. Naše predloge lahko popolnoma ignoriraš.
Ampak vseeno gre za pesem, ne za pismo? Ne me zdaj razumeti narobe.
Tudi sama imam iste probleme z očetom. Sem mu v posvetilo napisala Vonj asfalta. Ko so bili otroški spomini še tako močni.
In ko je prebral to pesem... se je zasmejal. Ampak v sebi vem, da nekje mu je pustila pečat. In vem, da me ima rad tako kot jaz njega. Samo pokazat mi kdaj tega ne zna.
Umetnost danes res zanemarja tista gola čustva.
To pesem bi lahko dodelala, če želiš.
Z naši predlogi ali pa brez ali pa če jo pustiš takšno kot je. Tvoja pesem je.
Oče pa sem prepričana, da bi bil vesel, če bi te besede slišal! ;)
Brez zamer.
Lp S.
Bomo probali.
Manj je več.
Lep dan
Lepo bodi,
Ana
Komentiranje je zaprto!