Ja, no, ko se obalni sprehajalci stopijo v temi, morje razpre svoje škrge, se še malček poigra s svojimi ribicami, potem pa se umiri in... zaspi? Kdo ve... Biti ponoči ob morju je lahko srhljivo, ker na mestu, kjer bi morala biti gladina, je samo ena globoka črna tema... Takrat se bolj zaveš njegove mogočnosti... Strašljivo in spoštljivo :)

Jaz si ga rad predstavljam kot živo bitje - pa se večkrat vprašam, če tudi on misli enako o meni, hehe - ali pa sem zanj samo eden od mnogih izklesanih kamenčkov z obale :). Imam občutek, da tudi mene oblikuje, ko se sprehajam po obali - zato sem v bistvu rad njegov kamenček... In tudi rad potem poškilim, če se mu mogoče premakne repek od veselja (saj veš, kot kužek), ko me vidi na obali... Ma ne reagira, njemu je itak vseeno :)



Hvala, Hope,
tudi ti!

Lepo bodi!

Legy

Legy,

ti si srečen človek. Malo ljudi se toliko "potaplja" v občutke narave in morje je odličen za pogled, podnevi še gre, zvečer pa pokaže svoj obraz. Je temno, hladno, tišina se bije s hladnim pristankom oddaljenih valov. Ti prihajajo kot bi jih iz daljine vodil kdo po povodcu so obale. Pristanek je prilično sličen, pri nogi in valov. Spoštljivo in strašljivo. Mogoče pa zato pari so ob obali, ker jih tko ni tak strah tega...? .
Ti si happy man.
Lep dan ti želim, prideš v Ljubljano, ko bomo brali pesmi?
Tudi Ljubljanica je zelo, zelo lepa.
hope

"Je temno, hladno, tišina se bije s hladnim pristankom oddaljenih valov. Ti prihajajo kot bi jih iz daljine vodil kdo po povodcu do obale. "

Kaj naj rečem na to... :)

Srečen človek? Hja, no, srečen predvsem po tej plati, da me lahko narava piše :))

Vse dobro, Hope,

Legy