Dušan, živjo!

PesemMOJI OTROCI avtor DUSANN ima nekaj v sebi, je pa premalo izčiščena in mi naredi učinek "kavarniškega filozofiranja prežetega s patetiko". Vem, da zveni to zdaj zelo grobo, kar sem zapisala, a nima smisla, da te hvalim, ker potem ne bo spremembe ... mislim, da bi sprememba/ krajšanje pesmi precej doprinesla.

Predvsem bi v njej obdržala samo najbolj vitalne, ključne informacije, ki potem vse ostalo odpirajo bralcu, ne da bi prebral. Torej odpreti moraš te medprostore, da zadihajo, ne pa da jih "zafilaš" in "zadihtaš".


Original:
Pozno je že …
vsi že spijo
čista bela tišina
le jaz še lakiram zadnje slike
tiho so …
dobrohotno me gledajo
ko se jih nežno dotikam s čopičem
dvajset let sem jih slikal
zato si zaslužijo vso spoštovanje
stale so mi ob strani v najtežjih
trenutkih mojega življenja
ko so vsi moji lažni prijatelji odšli
le one so ostale ob meni ne človek
le one so mi pomagale da sem preživel
kajti jaz nimam učlovečenih otrok imam le te slike
ki so moji otroci
shranil jih bom kakor se spodobi
za moje otroke
hotel sem da oživijo tudi v očeh drugih
vendar ni šlo
niso videli mojih otrok
preveč je bolečine v njih
in ljudje neradi vidijo bolečino
vso svojo moč sem porabil za to
da jih približam ljudem
da jih oživim v njih
vendar več nimam moči
in tudi nimam več želje po tem
zato bom odložil čopiče barve
slike bom zložil pobožno na mojo omaro
kakor si zaslužijo ti moji otroci
da nežno zaspijo
in včasih jih bom pobožal
z mislimi …
ob težkih trenutkih
in ko bom umrl jih morda nekdo najde
podoben meni
da jih občuduje in uživa v njih
kot sem jaz
ko sem jih ustvarjal
te moje otroke




Skrajšano in sem in tja kaj obrnjeno, a res zelo zelo malo:

Pozno je že.
Čista bela tišina,
le jaz še lakiram zadnje slike.
Dobrohotno me gledajo.
Dvajset let sem jih slikal.
vsi moji prijatelji so odšli,
imam le te slike,
ki so moji otroci.
Shranil jih bom, kakor se spodobi.

Hotel sem da oživijo tudi v očeh drugih,
vendar ni šlo.
Niso videli mojih otrok.
Vso svojo moč sem porabil za to,
da jih približam ljudem.
Nimam več moči
in tudi nimam več želje.
Zato bom odložil čopiče in barve.
Slike bom zložil na mojo omaro.
Zaslužijo si,
da nežno zaspijo.
In včasih jih bom pobožal
z mislimi.
Morda jih najde kdo,
podoben meni,
te moje otroke.


Želim vse dobro!
Lp,
Zalka