Očitno pesmi želijo, da jih prebiram, malo sem jih zanemarila, niso
so sicer skrile v kot in jokaje prosile, daj, vzemi me v svoje
naročje in poujčkaj, so pa že šepetale in me z rosnimi očmi
božajoče prosile. In prav so imele! Andrejka, čudovito si napisala
in kaj je lahko še lepšega v tem tok tok kapljičastem večeru.
Ja, res je, Ajda pesmi kar vabijo. Toliko nam imajo povedati. Kakor mamina roka nas božajo, kakor očetova beseda nas bodrijo, le da smo največkrat sami , s seboj in svojimi mislimi. Zato pa vihtimo pero, kajne? Veš, komaj čakam, da se pobliže spoznava. Na Rašico nisem mogla priti. Upam, da bo kmalu nova priložnost za srečanje.
Andrejka, res je pesem vez, ki nas združuje in ob prebiranju vrstic se nam velikokrat utrne misel, kako bi bilo lepo spoznati avtorja tudi v živo, čeprav ga skozi pesem na nek način poznaš oz. spoznavaš. Ja, tudi jaz upam, da bo v prihodnosti kakšna prilika.