Pozdravljen-a, steza,
danes si nam postregel z eno pred in eno glavno jedjo;-)
Še , ne . avtor
steza
Prva se bere kot fragmenti - kot kratek dialog med njo in njim -
med njim, ki piše in njo, ki je ni, pa si domišlja, da mu
odgovarja. Morda pa je prišel nekdo tretji, ki se mu pisoči potoži,
in ta mu svetuje, naj teče daleč stran. (To misel odpira četrta
vrstica.) Vidiš, tako neusmerjeno plavajo misli ob branju tvoje
kratke pesmi. Ne trdim, da bi morali vedno razumeti, kaj je tisti,
ki piše, mislil s tem, ko je to zapisal - ampak SEBI pa le moraš to
odgovoriti. Če pišeš zgolj kot ti besede kapljajo na papir, morda
niti ne želiš, da bi kdo v njih iskal kak globlji smisel?
TA JED, JE DOBRA avtor
steza
Vejice postavljaš na nenavadna mesta, se pesem bere drugače. Je to
namerno?
Predstavljam si, da tvoji pesniški subjekti živijo v nekem urbanem
svetu, polnem komunikacije in dražljajev, hkrati pa vzporedno
plavajo v lastnih mislih (kot v zosu) in mešajo preteklost,
prihodnost in filme in sploh vse kar jim pride pred oči - vse
skupaj je v pesmi pa tako pomešano, da tisti, ki to dobi na
krožnik, ne loči prikuhe od zakuhe ;-)
Vse, kar sem ti napisala, je mišljeno kot izziv za tvoje lastno
premlevanje napisanega in izboljšave (pesem lahko zori tudi po več
let in se medtem spreminja!). Kot rečeno: ni ti treba odgovarjati,
kaj si s tem in tem mislil meni ... odgovoriti pa moraš sebi.
En nasvet, ki smo ga nekoč dobili od Milana Jesiha na pesniški
delvanici: kako veš, da je pesem dobra, prava itd.? Ko si jo
napisal, jo pusti na mizi in pojdi v drug prostor - napiši jo še
enkrat. Mesta, kjer si dvomil, kolebal ... zagotovo niso še
dodelana. (Ne velja, če imaš fotografski spomin ;-).
Lp, Ana