Mhm. Kot sem skozi profesoričino razlago dojela, je hotel Cage, da se glasba vrne v svoje prvotno stanje, in iz njega spet izhaja. Iz tišine. Ker je dandanes mnogo presežkov v glasbi... Na žalost tudi veliko takih, ki lahko rečemo, da niso bogvekaj. In da naj bi se skozi tišino ponovno vpostavil stik s kvaliteto in vsebino glasbe.
Svaka mu čast res, da si je drznil to predstaviti v nabito polni dvorani in da ima zgodbo, ki mu sloni ob hrbtu.
Spoštujem! :)
Mogoče bi morala pri svoji pesmi na konici repa napisati kaj... npr.: in je oddirigiral v tišino...
Ali naj pustim pri miru belino? :) Mogoče je črnina? Rumenina? :))
No, ti si že obtežila "skladbo" s profesoričino razlago, ki se sliši kot "opravičilo". V resnici je ta tišina natančno takšna, kot če bi jo oddirigirala ti pred molčečim orkestrom, z neko drugačno pojasnilo interpretacijo.
Skratka je nič. (Ne, ni nič.)
Poleg tega vsa reč ni tako hudo "originlana", saj poznam(o) vsaj še belo platno kajtijazvemkaterega ruskega avantgardista (Maleviča?), ali pa Malevičev križ... itn.
Problem je tudi recimo "reprodukcija" te skladve na nosilcih zvoka... ;-))))
ali jaz, kot odjemalec, ker mi precej zvoni v ušesih v rauličnih frekvnecah...
skratka huh... :-)
Kar se pa tiče tvoje "pesmi", je pa problem naslov. Po moje bi lahko bil naslov: - brez naslova -,
ampak, ti (mrha) si sikala "opravičilo" in v bistvu napisala redimejd... :-D
No. Eto. Vidiš Serigala. Zalka pojasni še bolje kot tvoja profesorica.
Gremo dalje: Čeprav izzveni kot slaba šala pa vendar. Absolutne tišine ni. Zato je tvoja pesem (lahko) popolnejša od 4'33 Johna Caga.
In nisem se hecal glede "svojih" frekvenc. Jaz namreč 4'33 ne morem slišati, ker imam težave s tinitusom (šumenjem v ušesih). Tudi zato je zame tvoja popolnejša. In do popolnosti ji manjka samo toliko, kolikor ne razrešimo "problem" naslova. V resnici naslov (z)moti že zato, ker (tam) je.
Za to je primernejša "prazna" (Malevičeva?) slika. Najbrž bela. Najbrž zato, ker se baje v beli skrivajo vse barve. Tudi črna.... Kjer pa nastane "problem" formata. (Ki ga je John Cage "rešil s 4'33. Zakaj 4'33?) Zatorej: kako velika naj "bela" slika sploh bo? Oglata ali okrogla? Mnogokotnik ali elipsa? In prah, ki seda na belo ploskev... meče sive sence. Naj jo zato postavimo v popolno temo?
Zalka, v resnici se strinjam s tabo ...in sem v resnici presenečen, kako "hitro" je Serigala prišla do te ideje. Tu se v resnici vidi ta "primerjalna prednost" osebe in njene umetniške rasti, če je v intenzivnem stiku z umetnostjo ...
Serigala, pri tej pesmi, se mi v tem trenutku in na tem mestu zdi vseeno, kako jo boš "imenovala". Bistveno pa bi bilo/bo, ko/če jo boš (nekoč) želela vključiti v svojo pesniško zbirko in jo boš na ta način postavila v nek kontekst. Kot je (lahko) John Cage vstavil tišino v kontekst glasbe.
drgač mi je neki zatrokiralo. bistvo sem ujel, vsega ne.
kar pa se tele pesmi tiče, bi ti znala Zalka fino razložit, kako tole reč popeglat, ker se splača. Sploh se mi zdi, da maš še nekaj manevrskega prostora med krogom in kvadratom saj veš kvadratura kroga pa to in je krasno nastavljeno s tistim piciklom krogi po kvadratih, a veš. se mi zdi. vzem si čas kaj pa ne da spiš pa se ti pol tresejo možgani he, he
Sinoči, na poti domov, sem poslušal v avtu radio. SLO1. Literarni nokturno - John Cage: Predavanje o ničemer. Pa sem že mislil, da sem naletel (ker jaz itak vedno slučajno naletim) na vse zanimive pogruntavščimne, ki so pomembne in se ob njih počutim po domače, (upam da se ne sliši preveč prevzetno).
Mislim, da bo ta oddaja v parih dneh v arhivi MMC, če že ni in ga toplo, toplo priporočam vsem, ki so "presegli "problem" rim" in zdaj morebiti ne vedo, kaj bi...?
In še: Hvala Serigala in nekateri ti bomo še naprej hvaležni za taprave namige!