Ko sem brala pesmNJEJ avtor Andrejka, sem dobila občutek, da ti je zmanjkalo
poguma. V pesmi manjka srž. Tista, ki bralca zaboli. Ga udari po
glavi ali pa zareže v srce. Začetek je obetaven, potem se pa vse
omlači in zaključi v neko ohlapno željo po vsespološni dobroti.
Pesmi manjka odločnosti. Če bi rekla bolj vulgarno, pesem "je brez
jajc". Poskusi najprej pri sebi izluščiti, kaj te je navedlo, da
pišeš o tej temi, potem pa nas polij s kislino, da se bomo spravili
k sebi in razumeli tovrstno osamljenost.
Andrejka, od kar sem ti napisala post, mi kar naprej nekaj leti po glavi. Namreč, da sem bila mogoče nerazumljiva. Zdi se mi namreč, da si hotela vnesti v pesem sentiment. In s tem ni nič narobe! Verjetno je premalo jasnen. Tudi na začetku ni čisto jasno, za kakšen odnos gre pri materi in sinu.
Skratka, sentiment "da", patos "ne" To velja za zaključek pesmi. Ponekod pa je treba previdno vnesti srž.
Sicer ima pa pesem super nastavke, zato sem se tudi "vtaknila" vanjo.
Andrejka, kaj je z drugim verzom? Matere brez sina?
Ne razumem ga najbolje. Mislim, da gre za slovnično napako/ nerodnost. Matere brez sina namreč berem, da jih je mnogo, če bi postavila pred matere vejico, pa bi bil rodilnik in bi se razumelo, da gre za obraz matere brez sina.
Sicer pa je bistveno boljše. Mene osebno sicer moti, ker ne udari v drugi kitici direktno:
Org: Na drugi strani okna, glej, obraz. Matere brez sina. V stolpnici, kjer streha pušča solze, podrsava z dlanmi ob vrata, skozi drobno režo za trepalnicami s svinčenim dihom kuka.
Ker naj bi vstopil, ker on bi roko stisnil v tolažbo. Ker naj bi krvotok pognal v jedke brazde njenega mesa. Vse brazde je zanj hranila.
Nedelja diha v plimovanju butar. Morda ji kdo prinese eno, da, kot cvet v pomlad odprt, se materi oko zmedi.
Predlog: Na drugi strani okna, glej, obraz matere brez sina. V stolpnici, kjer streha pušča solze, podrsava z dlanmi ob vrata, skozi drobno režo za trepalnicami s svinčenim dihom kuka.
Ko bo vstopil, ko bo roko stisnil v tolažbo, ko bo pognal ves krvotok v jedke brazde njenega mesa.
Vse brazde je zanj hranila...
Nedelja diha v plimovanju butar. Morda ji kdo prinese eno, da cvet v pomlad odprt se materi v oko zmedi.
Zalka, uf, si mi dala misliti! V tej pesmi sem hotela izraziti neskončno praznino, ki se je človek zave ob spoznanju, da bližnjega ne bo več nazaj, pa vendar ga čuti, ga pričakuje...Črpala sem iz resničnega dogodka. Koliko mi je to uspelo, bodo presodili bralci. Vsekakor sem ti hvaležna za iskreno izražene pomisleke. Ps: V drugem verzu sem popravila semantično napako. Te pozdravlja Andrejka