Slišala sem, da si veliko bolj miren, če živiš brez ure. Hm. Najprej mi je crknil pas na ročni. Namreč danes. Zdajle sem bila pri urarju, pa ni šlo popravit. Med vožnjo sem pogledala vsaj na uro v avtu. Hm. Kaže: 7:13. !!!
Skratka, brez ureeeee sem! In niti malo mirna. Ravno nasprotno. Grrr! Na literarcu torej računam na vas, da me opozorite, če bom predolga. :)
Naj se tu še enkrat zahvalim VSEM, ki ste prišli in bili del tega večera! Bili ste super publika! Le jaz sem imela na začetku kar precejšnjo tremo ...
Še prav posebna zahvala pa velja Tomažu, "nescenarističnemu" povezovalcu, ki je svoj del večera odlično izpeljal; Gregorju, ker je bil nenadkriljiv "sveti oče" moje heretične spovedi; Ani, ker je čarno prebrala Polonico; in seveda Simoni in Daniju, ki sta izvrstno odpela tri moje pesmi in še eno Danijevo.
Hvala tudi Duletu, ki je snemal, in Julijanu, ki je fotkal.
Nismo se "uradno" poslovili, a upam, da mi tega niste šteli v zlo. S svojima "celjskima" prijateljema iz študentskih dni, s katerima se vidimo enkrat (ali manj) na leto, v skupni zasedbi pa nismo bili že deset let, smo stopili čez parkirišče na kavo - upala sem, da se nam pridružite - in čvekali in obujali spomine, da je ura prestopila enajsto, ko smo se razšli.
Skratka, bilo je lepo! In, da ne pozabim: do Griž se res ne moreš izgubiti. :)
Hvala Dani tebi in prav imaš, čudovita glasba in dober par muzikalični. Ampak kadar pridem imam vedno kaj dobrega za poslušat, drugače bi bilo pa žalostno. Tko kot si napisala Ana. Ampak pri P. Trubarju bo tudi. Grem še naprej gledat in poslušat. *Hvala. lp*,h