Zaradi naše naravnanosti na navzven se otepamo notranje poti, notranjega razvoja, ampak slej ko prej ta gon izsili razmišljanje o sebi. Ko prideš na vrh gore in se ti razgled razpre v širno krajino se obdariš z željo po še večjem spoznanju, ki ti ga pa da le pogled vase.Mnogi ne potrebujejo vzponov, da bi se našli, gredo v mračne predele kriminala, samozatajevanja in potem imajo čas za razmislek o sebi med sebi enakimi v raznih ustanovah od ječ do bolnic in samote.Vsak dobi svojo porcijo za obdelavo in nihče ni prikrajšan kar se tiče notranjih trenj ali pa sreče.Važno je, da se človek osamosvoji od vsega kar ga veže in mu ne da dihati. Zato ta silna želja pobega tako kot nekim na vrhu gore, vendar sebe boš stalno imel v sebi.