Trohneče sence mojega odseva
Pridrži, prosim, za trenutek to sonce,
da pobrišem pajčevino z neba.
Glej, koliko prahu se je nabralo na oblakih!
Res me že dolgo ni bilo tu...
S sten že odpada jesensko listje
in okna bodo težko zatesnila še te zadnje utrinke burje...
Zanimivo, slike še visijo!
Vidiš, tu na sliki sem jaz,
takrat sem imel
še dolge in razmršene misli.
Zraven mene,
ta sloka gospodična v belem
je moja prva pesem.
V ta okvir sva bila ujeta
ravno takrat, ko sva na skrivaj
ščegetala najino zvezdo.
Spominjam se, kako je nenadoma zardela
in plašno zbežala
nazaj v vesolje moje mladosti.
Lepi spomini...
A kaj, ko so z vsakim vdihom bližje smrti.
Dobro... odidiva od tod,
vrniva se nazaj
v najine nagubane stihe.
Podaj mi roko
in pazi, da ne stopiš
na te trohneče črepinje,
razbite sence mojega odseva...
Legy
Dobro jutro Legy
A si že kdaj žgečkal zvezdo, da je padla z neba?
Zato ker je tako lepa sem skopirala upam da celo pesem.
In upam, da nisem s tem stopila na razbite sence tvojega
odseva.
Da od črepinj ne pride do krvavitev...Sonce pa je prevroče za dlan,
ni?
Lep prazničen ponedeljek, če seveda nisi na podaljšanih
počitnicah,
kje v daljnih krajih
Mislim pa, da je tokratna pesem ena tvojih najboljših in tenkočutnih tu.
Vživel sem se v vsak verz, v vsako besedo. Kakor, da bi bil tudi jaz tam, v tisti "hiši"... Zanimive in res originalne metafore. Vsekakor moja podčrtanka. :)
Serigala, če avtor omeni, da se ne počuti če stopiš na ostanke, da ga preveč boli, potem raje ne...Se pa lahko tudi porežeš, mislim tko. Mogoče nam pa odgovori. Čestitke za podčrtanko, si zaslužiš Legy! Upam. Lp, h
Hope, joj, hvala za lepe želje in pohvale. :) Me veseli, da ti je bila pesem všeč. Enako tudi Serigala in easy.
Hja, črepinje so na splošno nevarne, še posebej, če si bos. ;) Ampak, najboljši odgovor na vaša vprašanja, pa se skriva tu:
"Poezija je bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrazljivo "nekaj" se izlije iz srca, otrdi v črke in se spet omehča v svojo prvobitnost, ko pride skozi oči in možgane v drugo srce. A dveh enakih src ni na svetu. Zato je pesem pogostoma le približno tisto, kar je hotel povedati pesnik, in je pretežno le vzgib za sprostitev in usmerjanje bralčevega notranjega življenja. In to je tista magična moč, ki oživlja pravo poezijo, da ne more zastareti."
(Janez Menart, Stihi mojih dni, 1989)
Vsem želim lep praznični dan in veliko notranjih vzgibov in navdiha. Upam, da me boste danes osrečili s kako vašo stvaritvijo. :)