List življenja je spet bel,
v daljavi žuborenje vode je njegov odsev,
samo še dim ostal je od preteklosti,
zgoreti v ograji pozabljivosti,
življenjska simfonija odmeva v melodičnosti ...

V dlan si zajel vso mojo ljubezen
in srečo in smeh tvoj nepozaben.
Ljubezen ni greh, veselje je vseh,
čutim nemir in tvoj nežen dotik,
občutim tvoj strah in nenaden umik.
Zakaj zdaj bežiš, dotakni se me
ali sem le del množice te ...

Ob nežnem šelestenju listja,
v samoti nemira, dih mi zastane,
ob spoznanju sreče, ki me obdaja ...
Let metulja me pripelje do spoznanja,
umirjanje nemira, ni več strahu,
spet je sreča temelj mojega bivanja ...

irena lušina