Tomaž, uh ...
Bom prva komentirala tvojo pesem ... Ker sem prepoznala svojo
izjavo.
Presneto, no! Si mi dal veliko misliti ...
In veš okoli česa vsega sem se ubadala :-)
Ne samo, kaj si povedal, ampak tudi kako si povedal. Svoje
razmišljanje si dal v obleko pesmi. In res, zelo redko se vpašam,
ali je to pesem? Ali je to pesem, Tomaž?
Ja, seveda je, sem zaključila. Po peroezovemu vzorcu, bi rekla pes
em ali še bolj jasno, pes, em. "Em" kot glas razmišljanja :-)
Skratka, ne vem, kaj naj ti rečem, čeprav imaš, tako praviš, rad
komentarje.
Zaključek mi ni ljub, je pa dober.
Hja, dami - nisem delal na tem, da bi bil komu zaključek, ali morebitna cela pesem ljub/a - sem pa izhajal iz stališča občudovalcev ruševin in raznoterih umetnikov destrukcije - zažiganja, razbijanja, protestnih iznakaževanj (bodyart itd.) itd. In razmišljal sem o TIST/em/ih, o kater/em/ih je bilo govora, da se še uči/jo postati umetnik/i, pa mu/jim je treba morebiti malce pomagati pri učenju :D
Seveda pa je ob moji/h ne-pesmi/h in pesmih kdaj pa kdaj potreben tudi kak razmislek in vesel sem tistih, ki razmišljajo :)
Kaj in kdaj je pesem je podobno vprašanje kot kaj in kdaj je umetnost
in tega sem se lotil sam s TISTIM
Tako, da tega ni rekel ravno Oni, Lidija. To so rekle modrejše in intelektualnejše glavce, ki npr. občudujejo lepoto gobe, ki jo povzroči atomska bomba. Pa saj je lepa - ne res?!
Tudi za tezo o destrukciji, ki je konstrukciji enaka že poznam, jaz sem samo na preprost način odluščila tisto plast tvoje pe- smi, ki sem jo sama "skonstruirala". Saj veš, ko pesem vržeš med bralstvo, ni več čisto tvoja ;) ... Ne, nisi ti kriv in nisi ti rekel, da je to (kar pač je in je tema debate) rekel Oni - Tisti! To sem izpeljala jaz. (Uh, pa sem spet izgubila pike pri njem, Onem ...)
Tomaž, tako da ... ne rabiš izgovora in opravičevanja - colpa (izključno) mea ;)
Lidija, ne vem zakaj meni vedno tako 'poglancano' govoriš, kot kakšnemu največjemu zamerljivcu. Saj se nisem niti izgovarjal, ne zagovarjal, še manj pa opravičeval - le malce po svoje sem razglabljal odgovor o TISTEM iz pes mi :)))
Tomaž, madonca, zdaj šele vidim, kako vse to lahko bereš, sorry, nisem mislila nič žaljivega. Mislila sem le, pes, res moram še razmisliti ... in ta pes gre predvsem na moje razmišljanje, nikakor na tvoje.
Včasih se res čisto nevede zakvačkam ... vsekakor ni namen, da koga prizadenem.
He, he, uvod, jedro, zaključek, ja, kar zgodba, kaj? Mi je pa všeč, ker takole nakupčkaš misli in se zdijo pošlihtane. In se zato lažje ponovno razmislijo v novih glavah.
Saj, Ana: kaj pesem ne sme imeti uvoda, jedra in zaključka? Kaj pa ep? Dolgo nazaj sem bral Jimenezovo serijo pesmi Moj Sivček ali nekaj podobnega. Kratke zgodbice - pa vendar poezija. Pa saj je še nekaj takih. Le da v poeziji se pričakuje enormno število metafor in če teh ni, pa vseeno zadane, se zdi ko da nekaj ne štima. Žal se obnašamo do vsega potrošniško in želimo vsak dan noviteto, nekaj drugačnega, novega, kar bo nadomestilo staro. A poezija ni solata - naj bi bila le malce obstojnejša :) In kje je meja med prozo in poezijo v prostem verzu? Tam, kot med modrostjo in norostjo, le da umetnost zajema oboje :)))
Saj, Tomaž. Oblika - obleka za misli - in če je skrojena nenavadno, se vsi čohajo po glavi: a je to kikla al so hlače? Zdi se, da ima vse končno to tridelno sestavo (še celo bog, le da dvomi o zaključku;-)) Sem hotela reč obrnit na hec, ampak tudi hec ima svoj res in res svoj hec, vmes je jedro. Da le ni piškavo,