Duša v predalu avtor sheeba
Uh, dobra. Le ležeči zaključek me zmoti, ker deluje kot posvetilo,
tako me kot bralca nekako zaloputneš ven iz predala, v katerega sem
se tako lepo pogreznila s teboj.
Kaj praviš na izpust tega zaključka (no, samo v beležnici ali kot
osebno posvetilo)?
Čudovito pišeš, to velja za tvoj način pisanja. A ko npr. Feniks zažgejo in dušni pepel nima več vsebine, vstaja samo telo, kot robot, si napisala da zmore znova. Ne verjamem, da je to mogoče.
Tisto kar se uniči, kako se lahko znova obudi?
Zato, ker duša zmore umreti veliko časa prej kot samo telo.
Lp sheeba in hvala za odgovor, če boš utegnila hope
ja, Hope, duša lahko umre veliko prej kot telo, lahko je strta, do konca, in le tli v telesu, ki je le robot
telesno bolečino je lažje pozdraviti kot duševno, saj veš, bolečina , ki nikoli ne spi, ki te obišče v sanjah, ko najmanj pričakuješ, ki ohromi vse tvoje ude in misliš, da ne moreš več ne naprej ne nazaj
bolečina, ki je prisotna na vsakem koraku, v vsakem dihu, v vsakem utripu srca, in ne moreš si kaj, kot da jo objameš in jo sprejmeš za svojo
Hope, želim ti lepe zimske dneve, posejane s snežinkami, in z upanjem, da bo čimprej pomlad, rada imam toploto, sonce, jasno nebo in čar prebujenja
še vedno je isti utrip srca ki plava prek zelenih bregov še vedno je sreča tista ki me obišče, ko začutim tvoj objem še vedno je petje ptic, ki me prebuja ko budilka zataji še vedno si ti tu in sedaj vedno in povsod
Ali vse postane vedno in povsod, takrat ko si v občutku sam?
Vidiš, tega ne znam napisat in še mnogo takšnih občutkov ne, čeprav bi rada. Ti imaš prav prirojen smisel za izražanje, občutkov ki bi jih veliko potlačilo in ne dalo ven. Vse dobro, hvala ti za čudovita posvetila. So globoka, lepa. hope