V svojem dnevniku starosti pišem leto,
ki je daleč od mladostnih dni,
spomin na njih mi iluzije ustvarja,
o ljubezni tistih, ki jih še živi. tomi

Joj tomi,

leta nimajo nič s srečo, ne ljubeznijo, nimajo.
Leta so samo zapisan čas, ko si je to izmislil človek,
to ne pomeni da zato ni tiste mladosti kot je bila.
Mladost je poezija,
mladost traja kot potok, teče brez ure,
teče brez staranja.
Kdor je mlad je lahko srečen?
Takšna teorija obstoja?
Lp,
hope